Nedelja, 4. september: 23. navadna nedelja

Krščanstva ne moremo vzeti lahkomiselno. Jezus nas opozori pred skušnjavo, da bi udomačili vse in da bi iz vere ter Boga samega naredili eno od številnih sestavin velikega koktajla življenja. Za praznike in nekatere pogrebe gremo k maši, morda damo tudi kakšen dar za Cerkev in smo prepričani, da smo naredili celo več kot smo bili do nje dolžni narediti. Vera je torej postavljena v svojo nišo poleg ostalih niš, ki so morda precej širše in jih predstavlja služba, zaslužek, politika, zabava, šport, lov, ribolov in tisoč drugih stvari.

Predvsem recimo eno stvar: človek, ki tako govori, ki zahteva, da bi bil ljubljen bolj kot oče, žena, otroci, je prenapet blaznež ali pa je Bog. Samo malo je treba pomisliti in zlahka ugotovimo, da srednje poti ni. Kdo, če ne samo Bog, lahko toliko zahteva? Zgodovina sama po sebi ni sposobna dokazati, da je Jezus Kristus Bog (to lahko naredi le vera), lahko pa dokaže in je dokazala neko drugo stvar: da namreč ni bil norec in prenapetež, ko vidimo, da je spremenil svet in zgodovino. Na nas je, da iz tega potegnemo zaključke.

Znanstveniki se še naprej trudijo, da bi v evangelijih našli dokaze za Jezusovo božanstvo, dejstvo namreč, da se je on zavedal, da je bil Božji Sin. In tu je eden od najbolj prepričljivih dokazov, in to prav zato, ker je posreden, ne pa umeščen tja, da bi nekaj dokazoval. V zahtevah, ki jih postavlja človeku, se Jezus obnaša, kot se lahko obnaša samo Bog. Od njih zahteva natančno tisto, kar je v stari zavezi zahteval Bog od Hebrejcev: da ga ljubijo nad vsemi drugimi stvarmi.

Zelo zgrešeno bi bilo misliti, da ta ljubezen do Kristusa vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, do sozakonca, do otrok ter do bratov in sester. Kristus ni »tekmec v ljubezni« do nikogar in ni na nikogar ljubosumen.

Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka pristna ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do zadnjih globin.

Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara; zahteva vse, ker hoče vse dati; pravzaprav je vse dal. Marsikdo bi se lahko vprašal: toda kakšno pravico ima ta človek, ki je živel pred dva tisoč leti v nekem temačnem kotu zemlje, da od vseh zahteva to absolutno ljubezen? Odgovor, ne da bi ga šli iskat ne vem kam daleč nazaj, najdemo v njegovem zemeljskem življenju, ki ga poznamo iz zgodovine: on je prvi, ki je za človeka dal vse. »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas«.

Pred stoletji je nekega dne v velikem tednu mlada, lepa in premožna žena iz Foligna, ki je pred kratkim ovdovela, v neki cerkvi – danes je to mestna stolnica – premišljevala Odrešenikovo trpljenje in nenadoma začutila kakor močan odmev v svoji glavi tele besede: »Nisem te ljubil za šalo!«.Ko se je tega zavedla je  planila v jok in postala ena največjih mistikinj v vsej krščanski zgodovini. Gre za bl. Angelo iz Foligna.

V današnjem evangeliju nas Jezus spomni, kaj je preizkusni kamen in znamenje resnične ljubezni do njega: »Vzeti nase svoj križ«. Vzeti svoj križ ne pomeni iskati trpljenje. Tudi Jezus si ni šel sam iskat svojega križa; v pokorščini Očetovi volji je vzel nase tisto trpljenje, ki so mu ga ljudje naložili na ramena in ga s svojo pokorno ljubeznijo spremenil iz orodja kazni v znamenje odrešenja in slave. Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel. Upravičeno je bilo rečeno, da »kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa«, kar pomeni brez moči, da bi ga mogel prenašati. Hoja za Kristusom opominja: »Če radovoljno nosiš križ, te bo on nosil in te bo pripeljal k želenemu cilju, kjer bo konec trpljenja. Če ga boš nosil po sili, boš iz njega naredil breme, ki te bo vedno bolj težilo. Če odvržeš  en križ, boš zagotovo našel drugega in verjetno težjega … Vse Jezusovo življenje je bilo križ in mučeništvo; ti pa bi zase zahteval počitek in veselje?«

Na tako radikalno ponudbo  o križu  ne moremo odgovoriti drugače, kot da zavzamemo osebno stališče, ki bo ravno tako radikalno. Prav bl. Angela iz Foligna nam pomaga razumeti, za kaj gre. Nekega dne, ko je že zelo napredovala v svetosti in je razmišljala o svoji ljubezni do Boga je ponovno slišala Kristusov glas, ki ji je govoril: »Angela, kaj bi rada?«. In ona, ki je v en sam krik strnila vso moč svoje volje, je vzkliknila: »Hočem Boga!«.
Vsakokrat, ko sem pripovedoval ta dogodek med mojimi pridigami, se je našel kdo, ki ga je kakor strela oplazil ta krik in se je odločil, da ga bo vzel za svojega. Upam, da se bo to zgodilo tudi tokrat.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.