Torek, 6. september: Jezus pokliče apostole

Danes se sprašujem, kdo je lahko apostol?  V evangelijih najdem tri glavne značilnosti, ki odlikujejo apostola.

Prva je v tem, da je apostol »videl Gospoda«, to pomeni, da se je srečal z njim, kar določa vse njegovo življenje. Gospod sam ga postavlja v apostolat in si tega nikakor ne prilašča sam. Apostol ne postane apostol sam iz sebe, marveč ga za to napravi Gospod; zato mora apostol nenehno vstopati v odnos do Gospoda. To je prva značilnost: apostol je videl Gospoda in bil poklican od njega. 

Druga značilnost je, da »je bil poslan«. To se pravi je poslanec in prenašalec sporočila. Apostol mora zato delovati kot odposlanec in zastopnik pooblastitelja. Predvsem pa je poudarjeno dejstvo, da je človek od Boga prejel naročilo, ki ga mora izpolniti v njegovem imenu, medtem ko vsak osebni interes popolnoma stopa v ozadje.

Tretja lastnost obstaja v dejavnosti »oznanjevanja evangelija«. »Apostol« namreč ne more in ne sme biti častni naslov. Naziv apostol konkretno in tudi dramatično zavezuje celotno bivanje tega človeka.

Apostoli so bili torej izbrani, poklicani in poslani od Jezusa, da bi nadaljevali njegovo delo. Njihovo delo pa je, da molijo in da oznanjajo evangelij. Molitev in oznanjevanje sta tudi danes glavni nalogi duhovnikov, škofov in tudi papeža, prav tako pa veljata za vsakega vernika, če želi biti apostol. To je  temeljna vez, ki jo imamo z apostoli.

Apostoli so živeli z Jezusom, poslušali so njegove besede, z njim delili življenje, predvsem pa so bili priče njegove smrti in vstajenja. Naša vera, ni utemeljena na neki ideji, na neki filozofiji, ampak je utemeljena na samem Kristusu. Cerkev je kot drevo, ki je skozi stoletja zraslo, se razvilo, obrodilo sadove, njegove korenine pa so globoko zakoreninjene v Njem. Temeljna izkušnja Jezusa, ki so jo imeli apostoli, od Jezusa izbrani in poslani, prihaja vse do nas.

Zastavimo si vprašanje: Kako je mogoče, da smo povezani s pričevanjem apostolov? Kako lahko prihaja do nas tisto, kar so apostoli živeli z Jezusom, kar so od njega slišali? S  pomočjo Svetega Duha, ohranjamo  in posredujemo nauk, dobri zaklad, svete besede. To je kot reka, ki teče skozi zgodovino, se širi, namaka, a voda je vedno tista, ki prihaja iz izvira; izvir pa je sam Kristus: On je Vstali, On je Živi, in njegove besede ne bodo nikoli prešle. Jezus je namreč živ, tudi danes je med nami. In to je lepota apostolske Cerkve: prisotnost Jezusa Kristusa med nami; to, da je živ, ker je vstal!

Ali kdaj pomislimo, kako zelo pomemben je ta dar, ki nam ga je dal Kristus, dar Cerkve, kjer ga lahko srečamo? Ali kdaj pomislimo, kako je ravno Cerkev tista, ki nam kljub težavam, problemom in slabostim na svoji poti skozi zgodovino posreduje pravo Kristusovo sporočilo? Ali čutimo gotovost, da je to, kar verujemo, zares to, kar nam je povedal Kristus?

Mi smo apostoli takrat  ko gremo naproti drugim; pošilja nas Kristus sam in prosi nas, da se premaknemo in ponesemo veselje evangelija. Vprašajmo se: Ali smo misijonarji z našimi besedami, predvsem pa z našim krščanskim veseljem?  Ponovno torej odkrijmo vso lepoto in odgovornost, ki je apostolska. Ne pozabimo, da to pomeni molitev in oznanjevanje evangelija z življenjem in tudi z besedami.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.