Petek, 9. september: Bruno in iver

Oko je resnično svetilka duše. Najmočnejša čustva, najsilnejše strasti, radosti in najgloblje vznemirjenosti, ki jih ni mogoče ubesediti, izražamo z očmi. V stoletjih se je spremenilo veliko stvari, ni pa se spremenila govorica oči: nasmeh, solze, strah, čudenje, zaupanje.

Jezus je zelo pozoren glede tega, zato prisluhnimo pa tudi temu, kar Jezus pravi o neki drugi bolezni oči, ki zadeva vse:
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?

Videti v drugem dobro. To je velik dar, do katerega človek pride z leti. Oko srca pa lahko prav z leti oslabi ali se umaže, da težje vidimo dobro.

»Kaj vendar gledaš iver v o česu svojega brata …?« Jezus torej govori o pogledu. Oko je pomembno.

Večkrat, to vemo vsi, je veliko lažje opaziti in obsoditi pomanjkljivosti ter grehe drugih in ne uspeti videti z isto jasnostjo svojih. Mi vedno skrivamo svoje napake, skrivamo jih tudi pred samim seboj, medtem ko je lahko videti napake drugih. Skušnjava je namreč v tem, da smo popustljivi s samim seboj, širokogrudni s samim seboj in pa trdi pri obsodbi drugih. Vedno je koristno pomagati bližnjemu z modrimi nasveti, a ko opazujemo in popravljamo napake svojega bližnjega, se moramo pri tem zavedati, da imamo tudi mi napake. Če sam mislim, da jih nimam, ne morem obsojati in popravljati drugih. Vsi imamo napake, vsi. Tega se moramo zavedati in preden obsojamo druge, moramo pogledati sami vase. Na ta način se bomo odzivali s ponižnostjo in verodostojnostjo ter pričevali z dejavno ljubeznijo.

Kako lahko razumemo, če je naše oko svobodno ali pa ga ovira bruno? O tem reče ponovno Jezus: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (vv. 43-44). Sad so dejanja, pa tudi besede. Tudi po besedah se prepozna kvaliteto drevesa. Saj tisti, ki je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro in kdor je slab jemlje ven slabo, ker izvaja najbolj škodljivo dejanje med nami in to je opravljanje. Govorice, govoriti slabo o drugih, to uničuje. Uničuje družino, uničuje šolo, uničuje delovno mesto, uničuje četrt… Z jezikom se začenjajo vojne. Pomislimo malo na ta Jezusov nauk in premislimo. Zastavimo si vprašanje: Govorim grdo o drugih? Skušam vedno umazati druge? Zame je lažje videti napake drugih ali svoje napake? Skušajmo se vsaj malo popravljati. To bo dobro delo vsem. Prosimo za Marijino pomoč in priprošnjo, da bi lahko hodili za Gospodom po tej poti.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.