Torek, 13. september: Mladenič, rečem ti, vstani

V sicer čudovitem odlomku, kjer Jezus pokaže sočutje do trpeče matere in veličino svoje božje moči, mi ostaja pred očmi predvsem prvi vtis množice: Vse je obšel strah. Na videz se zdi mogoče ta strah običajen. Kako ne, če se mrtvi na enkrat zbudi, vstane in začne govoriti. Vendar opis ne daje občutka, da bi nastal preplah ali panika. Evangelist pravi: Jezus je mrtvega dal materi. Torej je v vsem dogajanju ves čas Jezus tisti, ki skrbi za mir in neko gotovost. Strah najbrž ne pomeni panike, niti strahu pred močjo, ampak neko čudno nelagodje, ker se mora misel, da je nekdo mrtev, na enkrat spremeniti. Mrtvi živi.

Kakor se sliši noro, je vendarle res, v tistem trenutku bi bilo vsem lažje, da bi bil mladenič mrtev. Tako pač je, ljudje umirajo in kaj hočemo. Potrebno ga je pokopati. Tu pa nekdo ustavlja sprevod. Čemu? Stvari morajo iti svojo pot, po utečenih tirnicah. Sprevoda se ne sme ustavljati, mrliča se ne sme dotikati. Ko gre sprevod, se je potrebno dostojno umakniti!

Ljudje se na splošno izredno hitro sprijaznimo z nekim dejstvom. Lahko sicer tarnamo, kako nam je hudo, a sprememba nam je največkrat še hujša. Tako je v dogodku obuditve bilo težje sprejeti, da mladenič živi kot to, da ga bodo pokopali. Strah pred novostjo, pred nepredvidenimi spremembami je grozen. Ljudje radi bežimo od novega. In nič drugače ni, če gre celo za življenje samo. Obujanje mrtvih je vedno problem.

Čeprav so tudi ob obuditvi mladeniča iz Naina ljudje govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« imam občutek, da se jih dogodek ni resnično dotaknil. Nekaj je zelo drugačnega od poročila o vstajenju. Žene so hotele srečati Jezusa, ki je vstal. Tu pa ljudje na Jezusa pozabijo. Vse se zdi atrakcija.

Novost bomo resnično sprejeli, če si bomo resnično prizadevali srečati se z Gospodom. Če ga bomo spraševali, zakaj to dela. Če ne bomo od njega zbežali, ne v strahu, kot vojaki na veliko noč, ne kot ljudje od sprevoda k razglabljanju o velikem preroku in Bogu. Jezus je konkreten, tu in sedaj. Z njim se je potrebno srečati in pogovarjati. Ob njem moramo vedno znova izvedeti, zakaj ta novost, kaj pričakuje od nas. Le tako bo njegovo delovanje doseglo pravi cilj in smisel. Spreminjalo bo naša življenja. Še več: mrtva življenja bodo oživela.

Pripravil: Ervin Mozetič

Obj.: L. M.