Sobota, 24. september: Sin človekov bo izdan v roke ljudem

Te Jezusove besede zmrazijo učence. So besede, ki so zanje bile tako skrivnostne, da niso doumeli smisla, a so se ga bali karkoli vprašati. Zanje je bilo »bolje ne govoriti«, bilo je »bolje ne razumeti kot razumeti resnico«, o kateri je govoril Jezus.

Ne samo učenci in ne samo Peter, tudi Jezus se je bal križa. Ni mogel varati samega sebe, vedel je. Jezusov strah je bil tako velik, da je tisti četrtkov večer potil krvavi pot. Jezusov strah je bil tako velik, da je skoraj povedal enako kot Peter: Oče, vzemi ta kelih od mene. A zgodi naj se tvoja volja. V tem je bila razlika od Petra in apostolov.

Krščansko življenje gre vedno skozi trenutke križa in včasih se zdijo neskončni. Pretekle generacije so bile težko zaznamovane s časom okupacije, s tesnobo tistih, ki so bili deportirani, z negotovostjo zaradi tistih, ki se niso vrnili, s sramom ovaduštva, izdaje. Knjiga modrosti nam govori o pravičnem, ki je preganjan, o tistem, ki ga žalijo in mučijo zgolj zato, ker je dober (prim. 2,10-20). Koliko izmed vas bi vas lahko v prvi osebi ali iz življenja katerega izmed sorodnikov izrazilo isto. Koliko vas je doživelo, da se je zamajala vaša vera, ker se ni pojavil Bog, da bi vas branil; dejstvo, da ste ostali zvesti, ni zadostovalo, da bi On posegel v vašo zgodovino.

Vendar pa učenci niso želeli, da bi jim Jezus govoril o bolečini in križu; ničesar ne želijo vedeti o preizkušnjah in tesnobah. In sv. Marko spominja, da so jih zanimale druge stvari, da so med potjo domov razpravljali o tem, kdo je največji.

Želja po oblasti in slavi je najobičajnejši način ravnanja tistih, ki ne zmorejo ozdraviti spomina svoje zgodovine in si morda prav zato niti ne želijo prizadevati za delo sedanjosti. Tako se razpravlja o tem, kdo je najbolj blestel, kdo je bil najčistejši v preteklosti, kdo je bolj upravičen do privilegijev v primerjavi z drugimi. In tako zanikamo svojo zgodovino, »ki je slavna, kolikor je zgodovina žrtev, upanja, vsakodnevnih bojev, življenja v služenju, stanovitnosti pri napornem delu« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 96). Gre za neplodno in prazno držo, ki ne želi sodelovati pri izgradnji sedanjosti ter tako izgublja stik s trpečo stvarnostjo našega človeštva.

Moramo prositi milost, da ne bi pobegnili s križa, ko bo prišel. Tega nas je namreč strah. A hoja za Jezusom se konča tam.

Najbližja Jezusu na križu je bila njegova mati. Morda bi bilo prav, da danes, prosimo za milost, da se ne bi prestrašili in pobegnili pred križem. Marja je ostala pod križem in ve, kako je treba biti blizu križa.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: www.freepik.com

Obj.: L. M.