Kateheza: Predmet razločevanja. Potrtost
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Razločevanje, kot smo videli v prejšnji katehezah, ni v prvi vrsti logični postopek; vrti se okoli dejanj, dejanja pa imajo čustven pomen, ki ga je treba prepoznati, kajti Bog govori srcu. Lotimo se torej prvega čustvenega načina, ki je predmet razločevanja: potrtosti. Za kaj gre?
Potrtost je bila tako opredeljena: »Otemnelost duše in notranja zmedenost, teženje k nizkim in zemeljskim stvarem, vznemirjenost zaradi raznih motenj in skušnjav, ki nagibajo dušo k nezaupanju, ko ni upanja ne ljubezni in se duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda« (Sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, 319). Vsi imamo to izkušnjo. Mislim, da smo vsi mi na tak ali drugačen način doživeli potrtost. Težava je v tem, kako jo razumeti, kajti tudi potrtost nam lahko pove nekaj pomembnega, in če se je želimo hitro otresti, tvegamo, da bomo to izgubili.
Nihče si ne želi biti potrt in žalosten. Vsi bi radi imeli življenje, ki je vedno radostno, veselo in izpolnjeno. Vendar pa to, ne le da ni mogoče, ampak tudi ne bi bilo za nas dobro. Sprememba življenja, ki je usmerjeno v pregreho, se lahko začne s situacijo žalosti, obžalovanja zaradi tega, kar smo storili. Etimologija te besede, »obžalovanje«, je zelo lepa: dobesedno je to vest, ki grize, ki ne daje miru. Alessandro Manzoni je v romanu Zaročenca čudovito opisal obžalovanje kot priložnost za spremembo življenja. Gre za znameniti pogovor med kardinalom Federicom Borromejem in Neimenovanim, ki po strašni noči pride h kardinalu in se nanj obrne s temi presenetljivimi besedami: »”Imate dobre novice zame, pa zaradi vas tako vzdihujem?” “Dobra novica, jaz? V srcu imam pekel […]. Vi mi povejte, če jo poznate, kaj je ta dobra novica.” “Da se je Bog dotaknil vašega srca in vas želi narediti za svojega,” je mirno odgovoril kardinal« (XXIII. poglavje). Bog se dotakne srca in nekaj pride vanj, žalost ali pa obžalovanje zaradi nečesa – in to je povabilo, da se stopi na novo pot. Božji človek zna opaziti v globini to, kar se premika v srcu.
Pomembno je, da se naučimo prepoznati žalost. Vsi poznamo žalost, vsi. Ampak, ali jo znamo brati? Znamo razumeti, kaj pomeni zame ta žalost danes? V našem času se žalost večinoma dojema bolj negativno, kot zlo, ki mu je treba za vsako ceno ubežati, a namesto tega je lahko za življenje nepogrešljiv alarm, ki nas vabi, da raziščemo bogatejše in rodovitnejše pokrajine, ki jih minljivost in beg ne dopuščata. Sveti Tomaž žalost opredeli kot »bolečino duše«: kot živčevje za telo, tako žalost prebudi pozornost pred morebitno nevarnostjo ali prezrtim dobrim (prim. Summa Th. I-II, q. 36, a. 1). Zato je žalost nepogrešljiva za naše zdravje, saj nas varuje, da ne bi povzročali hudega sebi in drugim. Bilo bi veliko bolj resno in nevarno, če ne bi zaznali tega občutka in bi šli naprej. Žalost včasih deluje kot semafor: »Ustavi se, ustavi se! Rdeča je! Ustavi se. Žalosten si, nekaj ni v redu.«
Za nekoga, ki si želi delati dobro, je žalost ovira, s katero mu skušnjavec hoče vzeti pogum. V tem primeru je treba ravnati na popolnoma nasproten način od predlaganega in odločno nadaljevati, kar smo si zadali (prim. Duhovne vaje, 318). Pomislimo na delo, študij, molitev, prevzete obveznosti: če bi jih opustili takoj, ko bi začutili dolgčas ali žalost, ne bi nikoli ničesar dokončali. To je tudi splošna izkušnja v duhovnem življenju: pot k dobremu, nas opominja evangelij, je ozka in strma, zahteva boj, zmago nad samim seboj. Začnem moliti ali se posvetim nekemu dobremu delu in, kako nenavadno, ravno takrat mi pridejo na misel stvari, ki jih moram nujno storiti – da ne bi molil in ne bi opravil dobrega dela. Vsi imamo to izkušnjo. Za tistega, ki želi služiti Gospodu, je pomembno, da se ne pusti voditi potrtosti. To pomeni: »Nimam volje. To je dolgočasno.« Bodi previden! Žal se nekateri ljudje odločijo opustiti molitveno življenje ali sprejeto odločitev, zakonsko ali redovno življenje, saj jih žene potrtost, ne da bi se najprej ustavili in razumeli to stanje duha, še posebej pa brez pomoči voditelja. Modro pravilo pravi, naj se ne borimo, ko smo potrti. Čas, ki bo sledil, in ne trenutno razpoloženje, bo pokazal, ali so naše izbire bile dobre ali ne.
V evangeliju je zanimivo opaziti, da Jezus skušnjave zavrne s trdno odločnostjo (prim. Mt 3,14-15; 4,1-11; 16,21-23). Preizkušnje pridejo z različnih strani, a vedno ko v Njem najdejo to trdnost, ki je odločena izpolnjevati Očetovo voljo, ponehajo in ne ovirajo več poti.
V duhovnem življenju je preizkušnja pomemben trenutek. Na to nas izrecno spomni Sveto pismo, ko pravi: »Če se približuješ, da bi služil Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo« (Sir 2,1). Če se hočeš podati na dobro pot, pripravi se: imel boš ovire, skušnjave, trenutke žalosti. To je tako, kot ko profesor sprašuje učenca: če vidi, da pozna bistvene točke predmeta, ne vztraja, saj je opravil izpit. Vendar mora opraviti preizkus.
Če znamo iti skozi osamljenost in potrtost z odprtostjo in zavestjo, lahko iz njiju pridemo okrepljeni s človeškega in duhovnega vidika. Nobena preizkušnja ni nepremagljiva. Nobena preizkušnja ni večja od tega, kar lahko storimo. Toda ne bežati pred preizkušnjami: pogledati, kaj pomeni, da sem žalosten, zakaj sem žalosten? Kaj pomeni, da sem v tem trenutku potrt? Kaj pomeni, da sem potrt in ne morem naprej? Sveti Pavel nas spominja, da nihče ni preizkušan onkraj svojih zmožnosti, saj nas Gospod nikoli ne zapusti in z Njim, ki je blizu, lahko premagamo vsako skušnjavo (prim. 1 Kor 10,13). In če je ne premagamo danes, ponovno vstanemo, hodimo in jo bomo premagali jutri. A ne ostanimo mrtvi – povejmo na ta način – ne ostanimo poraženi zaradi enega trenutka žalosti, potrtosti: pojdite naprej. Naj vas Gospod blagoslovi na tej poti – pogumno! – na poti duhovnega življenja, ki je vedno hoja. Hvala.
Foto: Vatican media
Obj.: HŠ
