Papež: Smrt pride, da razkrije resnico o življenju in odstrani vse olajševalne okoliščine za usmiljenje (video)

Papež Frančišek je v sredo, 2. novembra, na dan spomina vseh vernih rajnih, ob 11. uri pri oltarju katedre v vatikanski baziliki daroval sveto mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu. Zatem se je zaustavil še v molitvi na vatikanskem pokopališču Tevtonik.

Berila, ki smo jih poslušali, vzbudijo v nas, v meni dve besedi: pričakovanje in presenečenje.

Pričakovanje izraža smisel življenja, ker živimo v pričakovanju srečanja: srečanja z Bogom, ki je razlog naše današnje molitve, zlasti za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu, za katere v priprošnjo darujemo to evharistično daritev.

Vsi živimo v pričakovanju, v upanju, da bomo nekega dne slišali Jezusove besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta« (Mt 25,34). Smo v čakalnici sveta, da bi vstopili v raj, da bi se udeležili tiste »gostije za vsa ljudstva«, o kateri je govoril prerok Izaija (prim. 25,6). Povedal nam je nekaj, kar nam ogreje srca, ker bo izpolnilo naša največja pričakovanja: Gospod bo »za vselej uničil smrt« in »obrisal solze z vseh obrazov« (v. 8). Lepo je, ko Gospod pride obrisat solze! Hudo pa je, kadar upamo, da nam jih bo obrisal kdo drug, ki ni Gospod. In še slabše je, če nimamo solza. Tedaj bomo lahko rekli: »To je Gospod, ki smo vanj upali« – tisti, ki briše solze; »radujmo in veselimo se, da nas je odrešil« (v.9). Da, živimo v pričakovanju, da bomo prejeli tako velike in lepe dobrine, ki si jih sploh ne moremo predstavljati, ker, kot nas je spomnil apostol Pavel, smo »dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom« (Rim 8,17), in »pričakujemo, da bomo živeli večno, pričakujemo odrešenje našega telesa« (prim. v. 23).

Bratje in sestre, gojimo pričakovanje nebes, vadimo se v želji po nebesih. Danes bo za nas dobro, če se vprašamo, ali imajo naše želje kaj opraviti z nebesi. Če imajo naše želje kaj opraviti z nebesi … Ker smo v nevarnosti, da bi nenehno hrepeneli po stvareh, ki minejo, da pomešamo želje s potrebami, da pričakovanja sveta postavljamo pred pričakovanje Boga. Toda če bi izgubili izpred oči to, kar je pomembno, zaradi tekanja za vetrom, bi bila največja napaka življenja. Glejmo navzgor, ker smo na poti k Zgoraj, medtem ko stvari tu spodaj ne bodo šle tja gor: najboljše kariere, največji uspehi, najprestižnejši nazivi in priznanja, nakopičena bogastva in zemeljski dobički, vse bo izginilo v trenutku, vse. In za vedno bo ostalo razočarano vsako pričakovanje, ki ga bomo polagali vanje. Pa vendar, koliko časa in kolikšne napore in energije porabimo, ko nas skrbi in se žalostimo zaradi teh stvari in dovolimo, da oslabi težnja po domu, ko izgubimo izpred oči pomen poti, cilj potovanja, neskončnost, po kateri se stegujemo, veselje, za katero živimo! Vprašajmo se: živim to, kar izpovedujem v Veroizpovedi, »pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku«? In kako je z mojim pričakovanjem? Sem sposoben iti k bistvenemu ali me raztresa toliko odvečnih stvari? Gojim upanje ali se kar naprej pritožujem, ker dajem preveč veljave tolikim stvarem, ki niso pomembne in ki bodo potem prešle?

V pričakovanju jutrišnjega dne nam je v pomoč današnji evangelij. In v njem se pojavi druga beseda, ki jo želim podeliti z vami: presenečenje. Prva je bila pričakovanje, druga je presenečenje. Kolikšno je presenečenje vsakič, ko poslušamo Matejevo 25. poglavje. Podobno je presenečenju protagonistov, ki pravijo: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« (vv. 37-39). Kdaj vendar? Tako se kaže presenečenje vseh, začudenje pravičnih in preplašenost krivičnih.

Kdaj vendar? Tudi mi bi lahko rekli: pričakovali bi, da se bo sodba nad življenjem in nad svetom zgodila pred znamenjem pravičnosti, pred odločilnim sodiščem, ki bo pretehtalo vsako prvino in za vedno razjasnilo glede razmer in namenov. Pred Božjim sodiščem pa je edina zasluga ali obtožba usmiljenje do ubogih in zavrženih: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« razsodi Jezus (v. 40). Zdi se, da je Najvišji v najmanjših, tisti, ki prebiva v nebesih, živi med za svet najmanj pomembnimi. Kakšno presenečenje! Vendar bo sodba potekala tako, ker jo bo izrekel Jezus, Bog ponižne ljubezni, On, ki se je rodil ubog in je živel kot služabnik. Njegova mera je ljubezen, ki gre preko naših mer in njegovo merilo pravičnosti je zastonjskost. Torej vemo, kaj moramo storiti, da bi se pripravili: zastonjsko in brez povračila, ne da bi pričakovali vračilo, ljubiti tistega, ki je na njegovem prednostnem seznamu, ki nam ne more nič povrniti, ki nas ne privlači, ki služi najmanjšim. Zjutraj sem dobil pismo nekega duhovnika v domu za otroke, protestantskega, luteranskega duhovnika v hiši za otroke v Ukrajini. Otroci sirote vojne, sami, zapuščeni. In on je dejal: »To je moja služba: spremljati te, zavržene, ker so izgubili starše, kruta vojna jih je pustila same.« Ta človek počne tisto, kar Jezus zahteva od njega: skrbeti za najmanjše v tragediji. In ko sem prebral to pismo, napisano s toliko bolečine, sem bil ganjen, ker sem rekel: »Gospod, vidimo, da še naprej navdihuješ resnične vrednote kraljestva.«

Kdaj vendar, bo rekel ta pastir, ko bo srečal Gospoda. Tisti začudeni »kdaj«, ki se kar štirikrat ponovi v vprašanjih, ki jih človeštvo namenja Gospodu (prim. vv. 37.38.39.44), pride precej pozno, šele »ko pride Sin človekov v svojem veličastvu« (v. 31). Bratje, sestre, ne pustimo se presenetiti tudi mi. Bodimo pozorni, da okusa evangelija ne bomo osladili. Ker pogosto zaradi koristi ali lagodnosti skušamo ublažiti Jezusovo sporočilo in razvodeneti njegove besede. Priznajmo, da smo postali precej dobri pri sklepanju kompromisov z evangelijem? Vedno, do tukaj, do tam … kompromisi: dati jesti lačnim, da, vendar je vprašanje lakote zapleteno, veš, in ga nikakor ne morem razrešiti jaz. Pomagati revnim, seveda, vendar se je potem s krivicami treba spoprijeti na določen način in zato je bolje počakati, tudi zaradi tega, ker če se zavzameš, potem tvegaš, da te bodo vedno nadlegovali, in morda spoznaš, da bi lahko naredil bolje! Bolje je nekoliko počakati … Biti blizu bolnim in jetnikom, seveda, seveda, vendar so na prvih straneh časopisov glede družbe drugi nujnejši problemi in zakaj bi se moral torej ravno jaz zanimati zanje? Sprejemati migrante, da, zares, vendar je to na splošno zapleteno vprašanje, ki zadeva politiko … Ne mešam se v te zadeve … stalno kompromisi: »da, da, da, vendar ne, ne, ne«: to so evangeljski kompromisi, ki jih delamo z evangelijem. Vse »da«, toda na koncu, vse »ne«. In tako smo v moči »ampak« in »toda« tolikokrat moški in ženske »ampak« in »toda« – v moči »ampak« in »toda« delamo iz življenja kompromis z evangelijem. Iz preprostih Učiteljevih učencev postanemo mojstri zapletenosti, ki veliko umujejo in malo naredijo, ki odgovore bolj iščejo pred računalnikom kot pred Križanim, na internetu kot v očeh bratov in sester;  kristjani, ki komentirajo, razpravljajo in izrekajo teorije – veliko teorij – pa ne poznajo po imenu niti enega reveža, mesece ne obiščejo nobenega bolnika, niso nikoli nikogar nasitili ali oblekli, niso nikoli sklenili prijateljstva z nekom v stiski, ker pozabljajo, da »je kristjanov program srce, ki vidi« (Benedikt XVI, Bog je ljubezen, 31), je rekel papež Benedikt.

Kdaj vendar? – veliko presenečenje: na eni strani pravično, na drugi strani krivično, vendar bo presenečenje veliko – kdaj vendar? Tako se sprašujejo presenečeni, tako pravični kot krivični. Odgovor je en sam: kdaj je sedaj, danes, ob izhodu od te svete maše. Sedaj, danes. V naših rokah je, v naših delih usmiljenja: ne v naših opredelitvah in v izbranih analizah, ne v osebnih in družbenih opravičevanjih. V naših rokah je in mi smo odgovorni. Danes nas Gospod spominja, da smrt pride, da razkrije resnico o življenju in odstrani vse olajševalne okoliščine za usmiljenje. Smrt pride, da razkrije resnico o življenju in odstrani vse olajševalne okoliščine za usmiljenje. Bratje, sestre, ne moremo reči, da ne vemo. Resnice lepote ne moremo zamenjati z umetnim maskiranjem. Evangelij pojasnjuje, kako naj živimo pričakovanje: tako da gremo Bogu naproti z ljubeznijo, ker je On ljubezen. In na dan slovesa bo presenečenje veselo, če bomo sedaj pustili, da nas preseneti navzočnost Boga, ki nas čaka med ubogimi in ranjenimi na svetu. Ne bojmo se tega presenečenja: nadaljujmo s stvarmi, za katere nam evangelij pravi, naj z njimi nadaljujemo, da bomo na koncu sojeni za pravične. In evangeljsko presenečenje čaka, da bi ga pobožali ne z besedami, ampak z dejanji.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ