50 let »Claretianuma«. Papež: Iskati nove poti za služenje Gospodu in ljudstvu
S svetim očetom se je v ponedeljek, 7. novembra, srečala skupnost Inštituta za teologijo posvečenega življenja Claretianum, ki letos praznuje 50. obletnico ustanovitve. Pozval jih je k iskanju novih poti za služenje Gospodu in Božjemu ljudstvu ter spodbudil, naj se ne bojijo, ampak gojijo Božji slog, kar so bližina, sočutje in nežnost: »Ne utrudite se iti na meje, tudi na meje mišljenja; odpirati poti, spremljati in biti ukoreninjeni v Gospodu, da bi lahko bili drzni v poslanstvu.«
Papež Frančišek je spomnil na dragoceno delo Inštituta Claretianum, ki je v teh petdesetih letih sledil »duhu in poslanstvu svetega Antona Marije Clareta, ki si je zelo prizadeval za podporo in pospeševanje posvečenega življenja v njegovih različnih oblikah«. »V Cerkvi ste gojili željo, da bi bili blizu skupnostim posvečenega življenja in jim pomagali. Prispevek misijonarjev klaretincev k redovnim družinam, in sicer z duhovnim spremljanjem, doktrinalnim usmerjanjem in predvsem s pravnim svetovanjem, je poznan po vsem svetu,« je dejal sveti oče.
Posebej se je želel zahvaliti za posvečanje širjenju cerkvenega nauka, tako papežev kot dikasterijev, ki so najtesneje povezani s posvečenim življenjem. Spomnil je, da je po drugem vatikanskem koncilu zelo pozitivne rezultate dala ustanovitev inštituta Claretianum v Rimu in v Madridu, zatem pa še centrov v Manili, Bangaloreju, Bogoti in Abuji. »V teh desetletjih so vsi opravili in še vedno opravljajo rodovitno delo za razumevanje in razvoj teologije posvečenega življenja. Njihovi programi obravnavajo karizmatične, kristološke, zgodovinske in kanonične izvore in dinamike. Njihova pozornost do prispevka humanističnih znanosti je pomagala posvečenemu življenju ponuditi bolj človeški obraz.«
Sinodalna poklicanost Inštituta
V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o sinodalni potezi Inštituta: »V tem času, ko Cerkev želi intenzivneje živeti svojo sinodalno poklicanost, bi rad izpostavil, da je vaše služenje posvečenemu življenju bilo zaznamovano z željo po uresničitvi tega, kar je visoko vrednotil sveti Anton Marija Claret. Ne le da ste ohranjali občestvo z apostolskim sedežem, pastirji krajevnih Cerkva in zvezami vrhovnih predstojnikov, ampak ste se prav tako zavzemali, da bi svojo službo spodbujanja in prenavljanja delili tudi z drugimi poklici in cerkvenimi službami: redovniki drugih karizem, škofijskimi duhovniki in laiki.«
Biti hiša sprejemanja, slavljenja in zahvaljevanja
Spodbudil je, naj še naprej služijo posvečenemu življenju v klaretinskem duhu: »Posvečeno življenje ne more manjkati v Cerkvi in svetu.« Pri tem je spomnil na besede svetega Clareta, ki je pogosto ponavljal: »Le kaj bi bil svet brez redovnikov?« »Vaša pomoč redovnikom in redovnicam,« je nadaljeval Frančišek, »je najprej pričevanje, je izpovedovanje, da je Jezus Gospod, in šele nato je intelektualna. Prva služba vaših teoloških inštitutov mora biti to, da so hiše sprejemanja, slavljenja in zahvaljevanja; kraji, kjer se delijo karizme in se raste v želji po življenju v duhu blagrov in po eshatološki razpravi. V njih se mora izražati občestvo ter spodbujati možnost za revne, solidarnost, bratstvo brez meja in misijonstvo v stalnem izhodu. S to naravnanostjo bo dar posvečenega življenja in njegovo poslanstvo v Cerkvi in svetu še bolj spoštovan.«