Nedelja Kristusa Kralja – Zadnja nedelja cerkvenega leta: LITURGIČNO ALI CERKVENO LETO – OBHAJANJE KRISTUSOVE SKRIVNOSTI V ČASU

Vsako leto s prvo adventno nedeljo začenjamo novo bogoslužno leto, čas ko obhajamo Kristusove skrivnosti, ki jih »Cerkev razgrne čez celo leto: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda.« (Konstitucija o svetem bogoslužju B 102) Jedro liturgičnega leta ter tudi vsakega posameznega liturgičnega obhajanja je velikonočna skrivnost, torej skrivnost Kristusovega trpljenja, smrti, vstajenja in poveličanja. Kristusovo velikonočno skrivnost, ki je za vsakega kristjana izrazitega pomena, lahko nazorno predstavimo s prispodobo sonca: » tisočletja in na milijone let sonce nenehno izžareva in obseva s svojo svetlobo in toploto vse, kar nas obdaja, in to na vseh kontinentih, v vseh mestih in vaseh. Vse to opravlja, ne da bi se izčrpalo ali zmanjšalo svoj sijaj. Podobno moremo reči za Kristusa. On je pravo sonce, ki ne zaide. S svojim delom odrešenja obseva vse, ki se kot občestvo zbirajo k liturgičnim obhajanjem in se odprejo z vero in ljubeznijo njegovemu delovanju.« (Krajnc 2019, 90)

Liturgično leto se začenja z adventom, časom pričakovanja Gospoda in svoj prvi vrhunec doseže z božičnim praznikom, ko se spominjamo Jezusovega rojstva. Svoj drugi vrhunec pa doseže v praznovanju Kristusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja na veliko noč. Velikonočni čas se sklene z binkoštnim praznikom, torej praznikom prihoda Svetega Duha. Znotraj celotnega leta pa so razvrščeni še Marijini prazniki in prazniki svetnikov, v katerih Cerkev slavi Božjo milost, ki je ljudi popeljala v srečno večnost. Osnovni ritem liturgičnemu letu dajejo nedelje – Gospodov dan, ki so osnova za razumevanje celotnega bogoslužnega leta, kajti vsako nedeljo kristjan pri sveti maši doživlja Jezusovo trpljenje, vstajenje in poveličanje ter ga utrjuje v duhovnem, da raste in dozoreva za srečno večnost. Tekom liturgičnega leta se razvrstita dve dobi (velikonočna in božična) ter pet časov (adventni in božični, čas med letom, postni čas, velikonočno tridnevje in velikonočni čas).

Čas priprave na božič – adventni čas

Beseda advent izhaja iz latinskega izraza adventus, kar pomeni prihod. Torej to ni samo čas pričakovanja nekoga, ki mora priti, kajti Jezus je na zemljo že prišel, je tu in sedaj, pa vendar se nam Gospod približuje. Pričakujemo njegov drugi prihod. O tem adventu razmišljamo do 17. decembra, spominjamo pa se tudi Gospodovega rojstva (od 17. decembra do 24. decembra, ko obhajamo božično devetdnevnico, ki ima simbolni pomen – čas pobožnega in veselega pričakovanja). Barva adventnega časa je vijolična, kajti gre za čas večje spokornosti in resnosti duhovne priprave na Jezusov prihod, zato je v skladu z bogoslužjem zgrešeno praznovanje veselega decembra. Simbol adventnega časa je adventni venec, ki govori o Božji ljubezni, ki je brezmejna, večna in neprekinjena.

Gospodovo rojstvo – božični čas

Najstarejši ohranjeni zapis o praznovanju božičnega časa imamo v Rimu v koledarju Furija Filokala iz leta 336, kjer zasledimo, da so na dan 25. decembra obhajali rojstvo našega Odrešenika. Šele v 11. stoletju pa se je razvila navada, da so ga praznovali z raznimi dramatičnimi prizori, in to je po vsej verjetnosti navdihnilo tudi svetega Frančiška Asiškega, ki je leta 1223 v Grecciu uprizoril sporočilo Kristusovega rojstva z namenom »da bi mogel lažje resnično videti s svojimi očmi novorojeno Božje Dete, ki je bilo položeno na slamo med osla in vola in ki bo med evharističnim obhajanjem resnično navzoč.« (Krajnc 2019, 98) Barva božičnega časa je bela, kajti je barva nedolžnosti, čistosti, predvsem pa barva veselja. Božični čas zaključimo s praznikom Jezusovega krsta.

Duhovne vaje vse Cerkve – postni čas

To poimenovanje je dal sveti papež Leon Veliki in ga kristjani začnemo s pepelnično sredo. V tem času gre za čas procesa soočenja s samim seboj, z bližnjimi in Bogom pa tudi čas pokore in spreobrnitve. Čas, ki nas kliče, da se prebudimo in vstanemo kakor Kristus. Barva postnega časa je vijolična, čas spokornosti in resnosti.

Sveto petdesetdnevje – velikonočni čas

Prvi oblikovan liturgični čas Cerkve, ki ga Cerkev obhaja v veselju in radosti kot en sam veliki praznik. Znamenje hvaležnosti Jezusovega zmagoslavnega vstajenja. Posebnost časa je navzočnost velikonočne sveče, ki je znamenje Vstalega. Velikonočni čas zaključimo s praznikom binkošti – praznik prihoda Svetega Duha. Barva velikonočnega časa je bela.

Čas med letom

To je čas, ki ne sodi ne v velikonočno in ne v božično dobo. »Gre za 33 ali 34 tednov v letu, ko ne obhajamo posebnega vidika Kristusove skrivnosti, pač pa se spominjamo Kristusove skrivnosti v njeni polnosti, zlasti ob nedeljah.« (Krajnc 2019, 112-113) Obdobje se zaključi s praznikom Kristusa Kralja Vesoljstva, ki hoče po svoji otrocih uresničevati Božje kraljestvo in pripraviti ljudi, da bodo polnopravni »državljani« tega kraljestva. Barva časa med letom je zelena, ker je barva rasti, saj naj bi kristjani vedno bolj rastli v krščanskem življenju.

Tekom leta se razvrstijo še razni Gospodovi in Marijini prazniki, prazniki angelov in svetnikov.

Leto, ki ga začenjamo, bo zares blagoslovljeno, če se nam bo posrečilo, da se osebneje in globlje srečamo z Bogom. Iz tega srečanja bomo črpali moč za vsakdanje delo in dolžnosti, ki nas čakajo. Zavest, da svoje delo vestno opravljamo in s tem – po Jezusovem in Marijinem zgledu – spolnjujemo voljo nebeškega Očeta, pa nas bo zagotovo globoko osrečevala. Imejmo v svoji zavesti, Bog je vedno z nami, v vsakem trenutku našega življenja, saj je Emanuel.

Zapisal: Anže Cunk

Foto: Getty images

Obj.: HŠ