Smokvina prilika

Čeprav Jezus pravi, naj se od smokvinega drevesa naučimo prilike, te prilike ne razvije. Šele ko se ustavim ob smokvi in ob okviru dogajanja, v katerega je postavljen današnji odlomek, se zdi sporočilo razumljivo. Povzel bi ga nekako takole: Jezus ugotavlja, da se bliža njegov konec. Kljub množicam, ki so ga občudovale in oblegale, sluti navideznost te pripadnosti in se zaveda, kako osamljen končuje tek svojega življenja. Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje, v katerem se bodo razbežali. Tako kot bo na videz veličasten tempelj padel, bo propadlo mogočno stvarstvo ob koncu. Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja.

Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane, o trdni in gotovi vsebini našega življenja. Opozarja nas, naj se ne zanesemo na videz, ki je tako zelo varljiv in minljiv. Govori o videzu, ki ga kažejo farizeji. Govori o videzu, ki ga kažejo učenci. In nas sprašuje o našem videzu in resničnosti.

Ob Jezusovi izkušnji se vprašajmo, kje smo in kje že slutimo resničnost, ki je drugačna od videza. Jezus je prihajal v navzkriž s farizeji, ki niso mogli sprejeti njegovega božanskega izvora in nove logike ljubezni in darovanja. Kljub pojasnjevanju so ostajali na svojih bregovih in okopih. Tu se je farizejski videz iskanja resnice že razkrajal v resničnost, ki je bila drugačna: Resnice nočejo, hočejo svoj prav! Tudi izjave učencev so bile pogosto protislovne. Prepirali so se za prva mesta, občudovali mogočnost templja, skrbel jih je denar itd., hkrati pa so govorili, da so pripravljeni iti za Gospodom celo v smrt. Pogum je bil za enkrat le navidezen, tudi odločitve za Jezusa še ni bilo in On je to vedel.

Pomislimo, kje pa smo mi in kje so naši odnosi. Vsi si želimo, da bi bila resničnost kvečjemu še lepša od trenutne navideznosti. A žal je največkrat drugače.

Ko se majeta nebo in zemlja, ko se vse, v kar smo verjeli, sesipa v prah, kje sploh lahko še najdemo kakšno oporno točko? Jezus pravi, da je njegova beseda tista, ki nikakor ne bo prešla. Apostol Pavel jo je doživel kot živo in učinkovito, ostrejšo kakor vsak dvorezen meč; kot tisto, ki zareže do ločitve duše in duha. Namesto da bi se je z vsem srcem oklenili, se je največkrat bojimo, ker boli, ker je ostra, ostrejša kakor dvorezen meč, ker rani, ker razgalja, ker ločuje, ker nas prisili, da izberemo – Dobro ali slabo, Luč ali temo, Resnico ali laž, Besedo ali zapeljivo leporečje, Kristusa ali hudiča. Vmes je zelo malo prostora, pravzaprav ga je samo toliko, da se lahko odločimo.  Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty images

Obj.: HŠ