Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom: Z Jezusom vedno obstaja možnost začeti znova

»Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes, na drugo adventno nedeljo, nam evangelij bogoslužja predstavi lik Janeza Krstnika.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo drugo adventno nedeljo.

Besedilo pravi, da je »nosil obleko iz kamelje dlake in da se je hranil s kobilicami in z medom divjih čebel« (prim. Mt 3,4) ter da je vabil k spreobrnitvi. Tako je govoril: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (v. 2). Pridigal je bližino. Skratka bil je strog in radikalen človek, ki bi se nam lahko na prvi pogled zdel trd in bi lahko vlival strah. Ob tem se lahko vprašamo: Zakaj ga potem Cerkev vsako leto predlaga za glavnega sopotnika skozi ta adventni čas? Kaj se skriva za njegovo strogostjo, za njegovo navidezno trdoto? Kakšna je Janezova skrivnost, katero je sporočilo, ki nam ga danes z Janezom daje Cerkev?

V resnici je Krstnik bolj kot trd človek, človek, ki je alergičen na dvoličnost. Dobro prisluhnite temu: alergičen na dvoličnost. Na primer, ko so se mu približali farizeji in saduceji, znani po svoji hinavščini, je bil njegov »alergičen odziv« zelo močan. Nekateri med njimi so šli k njemu zaradi radovednosti ali zaradi koristolovstva, kajti Janez je postal zelo priljubljen. Ti farizeji in saduceji torej so mislili, da je z njimi vse v redu in so se pred Krstnikovim neusmiljenim pozivom opravičevali: »Abrahama imamo za očeta« (v. 9). Tako zaradi dvoličnosti in domišljavosti niso pograbili priložnosti za milost, ugodnost za začetek novega življenja. Zaprti so bili v domišljavost, da so pravični.  Zato jim je Janez rekel: »Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja« (v. 8). Gre za krik ljubezni, kakor tisti očeta, ko vidi sina uničevati si življenje: »Ne zapravi si svojega življenja«. Dejansko je bratje in sestre, hinavščina največja nevarnost, saj lahko uniči tudi najbolj svete resničnosti. Hinavščina je huda nevarnost. Zaradi tega je Krstnik, in zatem Jezus, trd s hinavci. Lahko preberemo na primer 23. Matejevo poglavje, kjer Jezus zelo trdo govori hinavcem tistega časa. In zakaj to počne Krstnik in zatem Jezus?  Da bi jih zdramil. Medtem pa so tisti, ki so se čutili grešnike »prihajali k Janezu, priznavali svoje grehe in se mu dajali krstiti« (prim. v. 5). Tako je, da za sprejem Boga ni pomembno, če si v redu, ampak ponižnost. To je pot za sprejetje Boga, ne to, da smo v redu, da smo močni, ampak ponižnost. Grešnik sem, a ne kar tako abstraktno, ampak v tem, tem in tem. Vsakdo med nami, mora spovedati samega sebe svojih grehov, svojih pomanjkljivosti, svoje hinavščine. Potrebno se je spustiti s podstavka in se potopiti v vodo kesanja.

Dragi bratje in sestre, Janez nam da s svojimi »alergičnimi odzivi« misliti. Nismo morda tudi mi kdaj pa kdaj kakor tisti farizeji? Morda gledamo na druge od zgoraj navzdol, misleč, da smo boljši od njih, da obvladujemo svoje življenje, da vsak dan ne potrebujemo Boga, Cerkve, bratov. In ne pozabimo, da samo v enem primeru je dovoljeno drugega gledati od zgoraj navzdol, ko ga je potrebno dvigniti, samo v tem primeru. Drugi primeri gledati od zgoraj navzdol niso dovoljeni. Advent je čas milosti, da odvržemo svoje maske, vsakdo ima svoje maske in se postavimo v vrsto s ponižnimi, da se tako osvobodimo domišljavosti, s katero verjamemo, da smo samozadostni, da gremo in se spovemo svojih grehov, ter prejmemo Božje odpuščanje in prosimo odpuščanje tistega, ki smo ga razžalili. Tako se začne novo življenje. In samo ena pot je, pot ponižnosti: očistiti se občutka večvrednosti, formalizma in hinavščine, videti v drugih brate in sestre, grešnike, kot smo mi, in v Jezusu Zveličarja, ki prihaja zaradi nas, ne zaradi drugih, za nas, takšne kot smo, z našo revščino, bedo in pomanjkljivostmi, predvsem z našo potrebo, da nas dvigne, nam odpusti in nas reši.

In zapomnimo si še nekaj. Z Jezusom vedno obstaja možnost, da začnemo znova. Nikoli ni prepozno! Vedno je možnost začeti znova. Bodite pogumni. On je blizu nas v tem času spreobrnjenja. Vsakdo bi si lahko mislil: »V sebi imam to stanje, ta problem, ki se ga sramujem. Toda Jezus je ob tebi. Začni, vedno je možnost narediti naslednji korak. Čaka na nas in se nas nikoli ne naveliča. Nikoli se ne utrudi, tudi če smo nadležni. Prisluhnimo Janezovemu pozivu, naj se vrnemo k Bogu in ne pustimo, da ta advent milosti gre mimo kot dnevi na koledarju, kajti to je čas milosti za nas, zdaj, tukaj!

Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nam pomaga srečati Njega, Jezusa in naše brate na poti ponižnosti, ki je edina, po kateri se gre naprej.

Vir: Vatican News

Foto: VAtican media

Obj.: HŠ