Novi Elija

Modri Sirah uporabi izvirno podobo za preroka Elija, ki je bil » kakor ogenj in njegova beseda je bila kakor goreča peč«. Živel je v času, ko se je zelo širilo češčenje Baala. Vsi Baalovi preroki so obljubljali materialno blagostanje.

V zahodnem svetu lahko rečemo, da je Baalovim prerokom uspelo. Nobena generacija še ni živela v takšnem blagostanju, kakor naša. A za kašno ceno in na čigav račun? Elija pa je takrat oznanjal Boga, ki ne mara, da so ljudje, potopljeni v materializem, potrošništvo in brezumen pohlep. Bog želi, da smo bogati v veri.

Zato je Elija po Gospodovem ukazu zaprl nebo, da ni deževalo. Zdi se, da Bog pokaže svojo jezo s tem, da ne da niti kapljice dežja več. V resnici pa gre za popolnoma drugačne razloge: »da utolažiš jezo, preden se vname, da nagneš srce očetov k sinovom in vzpostaviš Jakobove rodove.«

Glavni razlog pa je naveden v zadnjem stavku: da bi živeli in umrli v ljubezni. Elijeve besede so bile zapisane dolgo po njegovi smrti, ko njegova beseda ni več motila sodobnikov.

Preroka je težko sprejeti v sedanjosti, ko je živ in govori. Zakaj? Ker govori neprijetne reči, ker vabi k spreobrnjenju in kaže na napačen način življenja, ker nasprotuje našim ustaljenim in prevladujočim samoprevaram. Zato je neprijeten in ga je treba utišati. Tako se je dogajalo vsem prerokom vseh časov, še posebej pa Božjemu sinu Jezusu.

Jezus jim pove, da je Elija že prišel, a da so ga zavrgli, tako kot bodo tudi njega. Učenci so vedeli, da je govoril o Janezu Krstniku. Pismouki so bili sužnji svoje zaprtosti v svoj prav. Če bi bili odprti bi sprejeli že povabilo Janeza Krstnika k spreobrnjenju in bi razumeli, da se je Elija vrnil.

Če hočemo videti in spregledati moramo svoje noge usmeriti na pot spreobrnjenja. Veliko lažje verjamemo svojim strahovom, dvomom in utvaram, kakor pa Jezusu in njegovi dobri novici. Lažje ostajamo zaprti kakor pismouki. V svoj prav, v svoje gotovosti, v svoj materializem in pozabimo, da smo ustvarjeni da bi živeli in umrli v ljubezni.

Očetovi ljubezni do nas in naši do njega. Našo do njega pa lahko živimo le v odnosu do drugih, ki so vsak dan z nami. Prosimo Marijo in svetnike, da Bog Oče v moči Sinove besede spreobrne in zmehča naša srca, da bodo razpoložljiva za resnico ljubezni iz katere v resnici živimo in je Božja. Naj nam Bog pomaga prepoznati lažne preroke, ki so danes najmočnejši in nas držijo v šahu. Pandemija je našo vero postavila pod vprašaj in nas porinila v negotovost. Ali ni to milostni trenutek, da prisluhnemo resnici: da bi živeli in umrli v ljubezni, v podarjanju sebe kot Božjega daru nam in drugim?

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ