Sveti Trije kralji

Današnji praznik pred nas postavi dve nasprotujoči si skupini ljudi: kralja Heroda skupaj z vélikimi duhovniki in pismouki,  ter modre, skrivnostno skupino popotnikov z vzhoda. Herod se vznemiri, ko sliši, da so obiskovalci prišli, ker iščejo novorojenega kralja Judov. Takoj začne poizvedovati o morebitnem tekmecu.  Če je Herod preprosto zahrbten, pa je odnos vélikih duhovnikov in pismoukov težje določiti. Zakaj naj bi pomagali Herodu odkriti Jezusov rojstni kraj? So zgolj pokorni in naivni? Ali pa so že sovražno nastrojeni do Kristusa?

Nasprotno pa so modri iskreni iskalci in se ne zavedajo preračunavanj Heroda in njegovih svetovalcev. Vidijo le drobno luč, ki sveti v temi. Želijo najti dete kralja in so pripravljeni narediti, karkoli je potrebno, da bi se mu lahko poklonili.

Da je Jezus, celo kot otrok, pritegnil ljudi iz drugih dežel in drugih religij, je ravno tako pomembno: v Kristusu Bog govori srcu in umu vseh ljudi. Zanimivo je tudi, da modri na koncu izvedo za Betlehem preko Heroda. Nenavadno je ravno prestrašeni kralj tisti, ki modre  usmeri na zadnji del njihove poti do Jezusa.

Ko so modri prispeli do Betlehema, »so se silno razveselili«. To so močne besede. Ti popotniki z vzhoda, ki nosijo eksotične, razkošne darove, primerne za kralja, padejo na tla pred detetom in njegovo materjo. Meje Božjega ljudstva se širijo. Modri nam tako kažejo, da vsi lahko iščemo in najdemo radost, kakršne si ne moremo niti predstavljati.

Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Obstajajo ljudje, ki opazijo zvezdo. To so tisti, ki so pripravljeni, da jih prevzame sporočilo zvezde in si zaradi tega upajo iti na pot. Modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot. Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih želja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.

Modri na ta način govorijo o nas, ki verujemo, ki doživljamo željo po Bogu. Vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod čaka tam in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač.

Temu nasprotno držo vidimo v Herodovi palači. Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom. In bil je zbegan. Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki  zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost, ki se porodi v srcu nekoga, ki hoče nadzirati vse in vsakogar. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja gotovosti v zločinu. In zopet nauk za nas. Ob Jezusu, če ga bomo iskali v ponižnosti, skromnosti majhnosti, nas ne bo nikoli strah.

Modri želijo počastiti Dete. Tam v palači pa se za njih začne  najtežja  in najbolj zapletena pot. Zakaj? Zato ker so morali  odkriti, da tistega, ki so ga iskali, ni bilo v palači, temveč je bil na nekem drugem kraju. Jezusa je mogoče odkriti le v znamenju svobode, kjer  pogled tega neznanega Kralja nikoli ne poniža, ne zasužnji, ne vklene. Pogled Novorojenega dvigne, odpusti, ozdravi. Upam, da ste to v svojem življenju kdaj že doživeli!

Modri so lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega, ko so padli pred nezaščitenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz Betlehema, tam so odkrili Božjo slavo.

Herod ne more počastiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati častiti samega sebe, verjel je, da se vse začne in konča z njim. Pa tudi duhovniki niso mogli počastiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.

Modri dovolijo, da jih zvezda vodi in da izkažejo detecu v jaslih čast, kot se spodobi za Boga. Pred njim pokleknejo, v ubogem Betlehemskem hlevu čutijo uresničenje njihovih najglobljih hrepenenj in se predajo ljubezni Boga, ki leži pred njimi.

V njihovih darovih darujejo sebe in njihovo celotno življenje. Lastno dragocenost darujejo v zlatu, vseživljenjsko iskanje Njega v kadilu ter v miri izkušnje vseh iskanj, ki jih spremljajo tegobe in zagrenjenost.
In v njihovi predanosti življenju jim postane jasno, da kdor je bil pripravljen iti iskati Boga in ga najti, kdor je resnično srečal Božje dete v jaslicah, zapusti staro pot človeškega razmišljanja o moči. Le-ta se bo podal na novo pot in bo imel za vedno zvezdo v srcu.

Bodimo v iskanju Jezusa pogumni, spreminjajmo svoje poglede in zapuščajmo staro pot razmišljanja o veličini, moči, slavi. S ponižnostjo, ki je naša zvezda v srcu ga bomo našli!

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ