Oddaja »Potovanja srca s papežem Frančiškom ob deseti obletnici pontifikata«

Predstavljamo pogovor don Davida Banzata s papežem Frančiškom v oddaji »Potovanja srca«, ki jo je sredi februarja predvajal italijanski televizijski program Canale 5 in je bila posvečena deseti obletnici pontifikata. Sveti oče je spregovoril o aktualnih dogodkih v Cerkvi in v svetu.

Kateri so »kraji srca« papeža Frančiška?

Don Davide je v uvodu pojasnil, da se oddaja imenuje »Potovanja srca«,saj želi ljudem pomagati odkrivati kraje, ki so bogati z lepoto, umetnostjo, zgodovino in kulturo, pa tudi odkrivati bogastvo vere, molitve in duhovnosti. Voditelja je najprej zanimalo, kateri so t.i. »kraji srca« papeža Frančiška. Sveti oče je dejal, da je pri tem pomembno hoditi po poti, ki je zelo človeška in je ne smemo pozabiti: to je pot spomina. »Spomin je človeška milost, je pa tudi Božja milost. Spomin je potrebno gojiti. V Svetem pismu je velikokrat zapisano: “Spominjaj se … “, “spominjaj se …” in ne pozabi, od kod si bil vzet. Davidu je bilo na primer rečeno: “Ne pozabi, da si bil vzet iz črede: zdaj si kralj, a bil si (vzet) od tam, ne pozabi tega”.

Milost spomina nas vodi h koreninam naše sedanjosti. Obstajajo pomenljivi kraji spomina, osebe, ki so zaznamovale naše življenje. Zato so potovanja srca … potovati je dobro. Vendar pa obstaja nevarnost, na katero smo v življenju že vsi naleteli: slabe stvari, zaradi katerih smo trpeli. Obstaja bolezen, da se oklepamo življenjskih neuspehov in to ni dobro. Prav je, da se spomnimo slabih stvari, vendar pa se zahvalimo Gospodu, da nam je pomagal, da smo se jih rešili. Ne ostajajmo pri njih, saj je to bolezen, navezanost na neuspehe, na slabe stvari. In na tej poti spomina sem popolnoma prepričan, da me je Gospod spremljal. Vedno, tudi v najtemnejših trenutkih. Zato pravim: spominjajte se. Avtor Pisma Hebrejcem pravi: “Spominjajte se prvih časov, spominjajte se tistih, ki so vam predali vero, spominjajte se, spominjajte se.” Ne pozabi, da si bil rešen. Ne pozabi. To je greh samozadostnosti … tisti, ki pozabijo na pot in mislijo, da so se rodili vsemogočni. Vsi smo grešniki in morda lahko nekdo stori zelo slabe, zelo grde stvari. Ustavi se, bodi miren: Gospod je večji od teh (grdih) stvari. In spomin ti prav tako pomaga vstati. To so zelo lepa potovanja srca: spomin na celotno življenje, na toliko ljudi, ki so ti pomagali rasti: stari starši, starši, bratje in sestre, veliko prijateljev – in tudi kakšen sovražnik, zaradi katerega si malo trpel –, vendar pa se vedno spominjaj: spominjaj se, kako te je Gospod spremljal.«

Potovanje k sorodnikom, h koreninam

Don Davide je dejal, da je papeževih potovanj veliko in so različnih vrst. Ob tem je spomnil na potovanje, med katerim je pred kratkim obiskal tudi eno izmed sorodnic. »Ko je šel oče v Argentino, je tukaj ostalo šest bratrancev in sestričen in najstarejša je praznovala 90 let. Vedno smo bili v dobrih odnosih: ali je kdo izmed njih prišel v Argentino ali pa smo šli mi k njim. Tudi jaz sem vedno, kadar sem prišel v Rim, skočil v Torino, da sem jih pozdravil, saj je med nami veliko prijateljstvo. Tudi to je potovanje h koreninam. Meni to dobro dene, saj je tvoja kri zgodovina, tvoje življenje je zgodba, ki prihaja od daleč; od starih staršev, ki so obdelovali zemljo v tistem vinogradu … Prvič sem šel v Asti, vedno sem hodil v Torino, kjer so živeli, sedaj pa so se preselili v Asti in zato sem šel tja.«

»Ubogi Peter, kakšnega naslednika je dobil!«

V nadaljevanju je voditelj oddaje »Potovanja srca« svetega očeta vprašal, kaj zanj pomeni poslanstvo, ki ga ima kot Petrov naslednik. »Ubogi Peter, kakšnega naslednika je dobil! [smeh] Nikoli si nisem predstavljal česa takega. To je Božja milost: ko sem bil izvoljen za papeža, sem si rekel: “dobro, zamenjam škofijo, iz Buenos Airesa v Rim”. To se mi zdi nekaj naravnega. Glede drž in navad ni nič drugače od tistega, kar sem delal kot škof v drugi majhni škofiji. Tukaj sem rimski škof, v odnosu z vsemi Cerkvami: delo je enako, saj je tukaj veliko sodelavcev, ki ti pomagajo. Tudi na škofiji v Buenos Airesu je bilo veliko ljudi, ki so mi pomagali. Rad bi poudaril, da je pomembno gledati obzorja. Vsak izmed nas se mora vprašati, če v njegovem življenju obstajajo obzorja. Velikokrat se zgodi, da ljudje ne najdejo obzorij in se zato slabo počutijo, ker ne gledajo oz. ne znajo gledati in najti obzorij. Gledati obzorja življenja pomeni gledati upanje. Prav tako pomeni videti, da se zgodovina ne konča s tabo, kakor se ni končala z mojim dedkom in se ne bo končala s četrto generacijo, ki bo prišla za mano. Če gledaš obzorja, ti to daje pogum, da vedno hodiš. Vendar pa pazi, da ne boš živel psihologije noja, ki pred čimer koli tišči glavo v pesek in gleda samo sebe. Pri nas pravimo, da človek gleda v lastni popek; to so ljudje, ki gledajo samo nase, in to je nasprotno od obzorja: obzorje ti pomaga, da gledaš vse. Tudi to je temelj kreposti upanja: nekateri cerkveni očetje so upanje primerjali s sidrom: ko si na morju ali reki in vržeš sidro, da bi bil varen ter se držiš vrvi. Upanje vržeš v večnost, to je sidro, in se ga držiš, ko greš naprej. Če pa ne gledaš proti obzorju, ne moreš nikoli vreči sidra, kajne? Sprejeti moramo to krepost upanja, ki nam jo daje Gospod: vreči sidro …«

Naš način življenja kaže, kakšna je naša vera

Voditelj je v nadaljevanju pogovora svetega očeta vprašal, kaj bi rekel nekomu, ki je izgubil vero oziroma je nima: »Ni greh, če nekdo nima vere: vera je Božji dar. Morda pa si imel vero in si jo izgubil, to sta dve različni stvari. Obstajajo dobri, zelo dobri ljudje, ki nimajo daru vere. Njim pravim: “Bodi odprt. Išči. Ne naveličaj se iskati. Brez strahu, bodi naravno odprt.” Tisti, ki so izgubili dar vere – vendar ne popolnoma –, ki se ne sprašujejo in živijo kakor pogani, so nepristni kristjani, oziroma kakor je rekla moja babica, “površinski”. Tem pravim: “Spremeni življenje! Kakšno je tvoje življenje? Je pravično, je v službi drugim? Je takšno, ki zapravlja denar?” Neki Gospod, ki se je prišel spovedat, mi je rekel, da v Rimu obstajajo restavracije, v katerih plačaš 1.700 evrov, če povabiš dve osebi: kako lahko živiš na taki ravni, ko pa drugje ljudje umirajo od lakote? Morda bo kdo rekel: “Ah, oče, ne bodi komunist …” Ne, to je evangelij. “Pridite k meni, kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti.” To pravi Jezus. In tistim, ki tega niso storili, reče: “Pojdite, pojdite proč, kajti lačen sem bil in nisi prišel.” Vprašati se moramo torej, kakšen je način življenja. Če je poganski, se razume, da človek nima vere ali da ima površinsko vero, kakor je v primeru barve: njegovo življenje je pobarvano z vero, vendar njegova vera nima korenin. To pomeni, da naš način življenja in ravnanja določata, kakšna je naša vera. Lahko rečem: “Ja, zjutraj zmolim vse molitve,” potem pa živim kot pogan”. Kaj se zgodi, če živimo tako? Vzame ti ime: izgubiš gotovost, da imaš ime, ne veš, kdo si. V priliki o bogatašu ne piše, kako mu je bilo ime, uporabljen je samo pridevnik: “bogat”. Medtem ko vemo, da je bilo revežu, ki je sedel pri vratih, ime Lazar. Bogatin je ime izgubil, opredeljeval ga je samo pridevnik. In ne govorim slabo o bogatih: obstajajo bogati svetniki, ki znajo uporabljati dobrine za druge. Če si kristjan in živiš kot pogan, izgubiš ime.«

Če si bogat, nisi kristjan?

Naslednje vprašanje je bilo povezano z apostolsko spodbudo Evangelii gaudium, kjer papež Frančišek vabi k evangeljskemu slogu življenja in h konkretnemu spreobrnjenju, ne pa k načrtovanju programov. Don Davida je zanimalo, kje lahko vsak od nas začne. »Začne se pri vsakem izmed nas. In da bi lahko ponovno začeli, se moramo vprašati o veselju, kajti ljudje, ki živijo kot pogani, niso veseli. Da bi bili veseli, potrebujejo vsakodnevni “karneval”, “karneval duše”, da bi bila vesela, “predstavo duše”. Ljudje, ki sledijo evangeliju, so vedno veseli, vedno. Nekateri pravijo: “Če si bogat, nisi kristjan.” Ne, to ni res. Če si bogat in živiš kot kristjan, si kristjan. In potem se vprašaj: to bogastvo, ki mi ga je dal Gospod, zakaj mi ga je dal? Kaj moram storiti? Obstajajo ljudje, ki ga znajo dobro upravljati. In to so kristjani, ki so v službi drugim, Gospod jim je dal priložnost, da pomagajo drugim rasti. Tudi z intelektualnim bogastvom: s svojim umom lahko preučuješ veliko stvari, se delaš pomembnega in nečimrnost te vodi v nečimrnost. To je slabo. Vendar pa s svojim umom lahko narediš veliko stvari v službi drugim. Pomisli na zdravnika, ki je študiral, s svojim umom lahko zdravi. Vendar je to vedno služenje. Vprašanje, ki si ga zastavim, je naslednje: ali ta oseba služi ali pa izkorišča življenje in samo uživa?«

Pomen drobnih dejanj, postavi se na mesto tistega, ki trpi

Papež Frančišek je nato odgovoril na vprašanje, kako lahko velike izzive, h katerim nas spodbuja v okrožnicah in drugih dokumentih – skupni dom, bratstvo, odprava neenakosti –, udejanjamo v vsakdanjem življenju. »Drobna dejanja. Eden izmed vatikanskih fotografov ima hobi, da se s fotoaparatom sprehaja po Rimu in fotografira trenutke iz življenja v mestu. Na eni izmed fotografij je starejši par – gospa s klobukom, usnjenim plaščem in rokavicami, ker je bila zima. Poleg njiju je gospa, ki prosi miloščino. Starejša gospa ji je sicer dala dar, vendar je gledala v drugo smer in hodila dalje. Če se ne zavedaš, da se za tvojo nečimrnostjo, za tvojim načinom življenja nekaj skriva, si zaprt vase. Potrebno se je odpreti, potrebno je odpreti okna, da bi videli, da bi gledali. Kadar sem v spovednici, večkrat vprašam ljudi, če dajejo miloščino revnim. Ponavadi odgovorijo pritrdilno, potem pa jih vprašam, če pri tem osebo pogledajo v oči ali se dotaknejo njene roke. Nekateri rečejo, da se ne spomnijo, drugi pa odgovorijo negativno in rečejo, da samo vržejo denar. To so razdalje, strah pred mesom tvojega brata. Njegovo meso je takšno kot tvoje! Morda boš jutri ti v takšni situaciji. Koliko ljudi, ki so na dobrih položajih, konča tako! Ne bojte se dotakniti ranjenega mesa. Ko sem bil star 21 let, so mi odstranili del pljuč, bil sem slabo. Prišle so tete in govorile “Daj, boš videl …”. Bil sem osupel. Mislil sem si, da vsi govorijo, vendar pa ne razumejo, kako je druga oseba. Ko pa je prišla k meni redovnica, ki me je pripravljala na prvo obhajilo, me je pogledala in rekla: “[…] Trpiš kot Jezus.” In ni rekla ničesar več: prijela me je za roko. In to potolaži. Postavila se je na moje mesto. V odnosih z osebami, ki so omejene, bodisi z ekonomskega ali zdravstvenega vidika, ki trpijo, se postavite na njihovo mesto; poglej jih v obraz, v oči, dotakni se njihove roke, dotakni se mesa svojega brata, svoje sestre. To je človeško. Če pa postaviš razdalje, boš brezkužna oseba, ki skrbi za drugega, vendar na varnostni razdalji, ki se nikoli ne dotakne tvojega srca.«

Kako premagati otrdelost srca?

Ob teh besedah se je don Davide navezal na otrdelost srca, o kateri pogosto govori papež Frančišek. Zanimalo ga je, kako jo lahko premagamo. »Gospoda moramo prositi za milost, saj je srce, ki otrdi, zelo težko omehčati. Velikokrat Gospod za to uporabi težke situacije, kot je bolezen ali druge stvari, ki spremenijo srce; vendar pa moramo vedno Gospoda prositi: “Gospod, daj, da moje srce ne bo otrdelo, daj, da bo moje srce človeško, blizu vsem ljudem.” Danes bi vprašal: koliko ljudi danes joka – ne mislim fizično, ampak v srcu – zaradi otrok, ki so postali sirote v Ukrajini? Koliko jih trpi zaradi tega? Koliko ljudi trpi zaradi otrok z ulice, ki kradejo zato, ker so v življenju sami in jih nihče ne mara?« Sveti oče je ob tem pokazal na sliko bega v Egipt, ki jo je ustvaril umetnik iz Piemonta: »Vzel je fotografijo Sirca, ki je bežal s svojim sinom. Mi mislimo, da je bil beg v Egipt v kočiji, ki so jo vlekli angeli … Beg v Egipt je bil tak, kot ga vidimo tukaj. In naslov slike je »Kakor oni, primorani bežati«. Oni … Jezus je živel to stvarnost in danes jo živi veliko ljudi.«

Kako ob vseh bremenih papež ohranja mir v srcu?

V nadaljevanju pogovora je don Davide svetemu očetu zastavil vprašanje, za katerega je dejal, da ga imajo v srcu mnogi ljudje, in je povezano z njegovo službo, ki jo ima kot papež za celotno Cerkev, ne samo kot rimski škof. Vsak dan se srečuje z mnogimi ljudmi, dobiva najrazličnejše prošnje za pomoč, informacije o dogodkih po svetu, več, kakor si lahko predstavljamo. Če pomislimo samo na trenutne dramatične mednarodne razmere, vidimo, kako težka bremena nosi papež v srcu. Na vprašanje, kako ob vsem tem ohranja mir v svojem srcu, je papež Frančišek odgovoril: »Gospod je tisti, ki ga ohranja. Ohranja ga Gospod; in ni vedno mir: včasih je nemir. Glede tega nemira moram razločevati, če prihaja iz egoizma ali od Gospoda. Kaj moram storiti glede sedanje vojne? Gospod mi vzbuja nemir, me spodbuja, da se premaknem. Nasprotje nemirnemu srcu pa je mirno srce, vendar zato, ker je otrdelo: ni mirno zaradi miru, saj je to krepost, ampak zato, ker je otrdelo. In ko srce postane otrdelo, je potreben močan Gospodov pretres, da ponovno začnemo in gremo naprej. Imeti moramo nemirno srce. In On nam pomaga, z različnimi okoliščinami, ki nam jih daje. Če pa bežiš pred tem svetim nemirom, ki ti ga daje Bog, srce postane sklerotično, mar ne?«

Kako na preprost način razložiti, kaj je Cerkev?

Don Davide je zatem spomnil, da mnogi ljudje pogosto Cerkev enačijo z Vatikanom, kakor da bi bila Cerkev samo Vatikan. Papeža je zato vprašal, kako bi na preprost način razložil, kaj je Cerkev: »Sveto verno Božje ljudstvo, to je Cerkev. Celotno Božje ljudstvo, ki gre naprej, s pastirjem. Vendar pa pastir ni politični voditelj, ampak dela to, kar delajo pastirji. Včasih hodi pred ljudstvom, da utira pot, včasih hodi sredi ljudstva, da začuti vonj črede, včasih hodi za ljudstvom, da pomaga tistim, ki so ostali zadaj. Pastir je tisti, ki je z ljudstvom, vendar spremlja ljudstvo. To je Cerkev: je Božje ljudstvo s pastirjem. Če pa misliš, da so Cerkev samo duhovniki ali škofje, imaš klerikalno miselnost. In ena največjih sprevrženosti, do katerih lahko pride v Cerkvi, je klerikalizem: tam ni pastirjev, ampak so voditelji, ki ukazujejo, kakor da bi bili vodje podjetij ali politiki. Sveto verno Božje ljudstvo morajo spremljati pastirji, vendar ga morajo voditi na način, kot sem ga opisal prej: pastir pred ljudstvom, pastir med ljudstvom, da začuti vonj črede, ter za ljudstvom, da mu pomaga. Pastir se mora nenehno premikati. To je pomembno.«

Sidro in vrv. Gospod je tisti, ki daje upanje

Voditelj oddaje »Potovanja srca« je ob koncu pogovora papeža Frančiška vprašal, katero sporočilo bi želel predati gledalcem, glede na to, da živimo v težkih časih in so se mnogi zaprli v svoje strahove in ravnodušnost. »Prihajamo iz pandemije in to nas je pretreslo. In potem smo v vojni, v vojni, ki je kruta. In kakšne so njene posledice? Gospodarska in finančna kriza. Danes, predvsem v Evropi, ljudje ne vedo, kako plačati na primer elektriko, zelo bodo morali varčevati. Živimo v težkem času zaradi mednarodne krize, v kateri se nahajamo vsi. To je slab trenutek, dejal bom, da gre za čas človeškega opustošenja. Mrtvi ali ranjeni, ki prihajajo od tam: vidiš, kako so bili ljudje mučeni, preden so umrli; fotografije so strašne. Otroci, ki se ne znajo več smejati: iz Ukrajine je prišlo zelo veliko otrok. Ne smejijo se. Da, so prijetni, vendar se ne smejijo, nasmeh so izgubili. Šel sem obiskat ranjene ukrajinske otroke, ki so bili v bolnišnici Bambino Gesù: nobenega nasmeha. Ne smejijo se. Odvzeti nasmeh otroku pomeni tragedijo. To so časi, v katerih živimo. Čas, v katerem je največja trgovina prodaja in proizvodnja orožja. Nekdo mi je rekel, da bi se na svetu končala lakota, če eno leto ne bi izdelovali orožja. Vojne terjajo orožje. In zakaj vojna? Ker običajno kadar imperij oz. vlada oslabi, potrebuje vojno, da si opomore. To je grda stvar. Živimo v težkem času.
In v tem težkem trenutku želim ponovno spregovoriti o sidru: okleniti se vrvi. Gospod je tisti, ki daje upanje. Je težko, veliko je trpljenja. Vendar pa obstajata tudi vrv in sidro. To je skrivnost bolečine in upanja.«

Molite, da bi bil papež kristjan in ne papež pogan

Sveti oče je na koncu prosil za molitev: »Da bi bil kristjan, vendar kot papež: papež kristjan, ne papež pogan. Da bi mi Gospod dal milost, da bom živel kot kristjan in pomagal Cerkvi, ki je sveto Božje ljudstvo: Cerkev ni tisti duhovnik ali škof, ne. Celotno Božje ljudstvo, to je Cerkev. Hvala.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ