Kateheza med avdienco: Kaj pomeni biti apostol?

Sveti oče je med splošno avdienco, 15. marca, nadaljeval cikel katehez o vnemi za evangelizacijo in apostolski gorečnosti. Pojasnil je, kaj danes pomeni biti apostol v Cerkvi, ki je apostolska. Vsi smo poklicani biti apostoli in vsi imamo enako dostojanstvo. Biti kristjan, biti apostol pomeni služiti.

Papež se je tudi pri tokratni katehezi skliceval na drugi vatikanski koncil, da bi odgovoril na vprašanje, kaj v današnjem času pomeni biti apostol. Temeljni vidik apostola je poklicanost, torej zastonjski klic s strani Boga. Ta klic nas usposablja za aktivno in ustvarjalno opravljanje svoje apostolske naloge v Cerkvi. Krščanska poklicanost je po svoji naravi poklicanost v apostolat in pripada vsem: duhovnikom, posvečenim in laikom, moškim in ženskam. Vsi imamo enako dostojanstvo.

Svetopisemski odlomek: Lk 10,1-2

Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Kateheza: Drugi vatikanski koncil. Biti apostoli v apostolski Cerkvi

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujmo kateheze o vnemi za evangelizacijo ter v šoli drugega vatikanskega koncila poskušajmo bolje razumeti, kaj danes pomeni »biti apostoli«. Beseda »apostol« nam v misli prikliče skupino dvanajstih učencev, ki jih je izbral Jezus. Včasih pravimo apostol kakšnemu svetniku ali bolj na splošno škofom. Škofje so apostoli, ker hodijo v Jezusovem imenu. Ampak ali se zavedamo, da biti apostol zadeva vsakega kristjana? Se zavedamo, da zadeva vsakega med nami? V resnici smo poklicani, to pomeni poslani biti apostoli v Cerkvi, ki jo v veroizpovedi izpovedujemo kot apostolska.

Kaj torej pomeni biti apostol? Pomeni biti poslan oznanjat (prim. Mr 3,24). Zgleden in temeljni je dogodek, ko Jezus Kristus pošlje svoje apostole v svet, pri tem pa jim posreduje isto moč, ki jo je On sam prejel od Očeta, in jim podeli svojega Duha. V Janezovem evangeliju beremo: »Tedaj jim je Jezus spet rekel: “Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.“ In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: “Prejmite Svetega Duha!“« (Jn 20,21-22).

Drugi temeljni vidik apostola je poklicanost, torej klic. Tako je bilo od samega začetka, ko je Gospod Jezus »poklical k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu (Mr 3,13). Postavil jih je kot skupino in jih poimenoval »apostoli«, da bi bili z njim in bi jih poslal oznanjat (prim. Mr 3,14; Mt 10,1-42). Sveti Pavel se v svojih pismih takole predstavlja: »Pavel, poklican apostol Kristusa Jezusa« (1 Kor 1,1) – torej poslan – in tudi: »Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij« (Rim 1,1). In vztraja pri dejstvu, da je »apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih« (Gal 1,1); Bog ga je poklical že v materinem telesu, da bi med pogani oznanjal evangelij (prim. Gal 1,15-16).

Izkušnja dvanajstih apostolov in Pavlovo pričevanje nas nagovarjata tudi danes. Vabita nas, da preverimo svoje drže, svoje izbire, svoje odločitve na osnovi naslednjih zanesljivih točk: vse je odvisno od zastonjskega Božjega klica; Bog nas izbere tudi za službe, za katere se včasih zdi, da presegajo naše sposobnosti in ne ustrezajo našim pričakovanjem; na klic, ki smo ga prejeli kot zastonjski dar, je treba odgovoriti zastonj.

Koncil pravi: »Krščanska poklicanost je po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu« (Odlok Apostolicam actuositatem [AA], 2). Gre za klic, ki je skupen: »skupno je dostojanstvo udov po njihovem prerojenju v Kristusu, skupna je milost posinovljenja, skupna je poklicanost k popolnosti; eno samo je zveličanje, eno samo je upanje in nedeljiva ljubezen« (Dogmatična konstitucija Lumen gentium [LG], 32).

Je klic, ki se nanaša tako na tiste, ki so prejeli zakrament svetega reda, kot na posvečene osebe in vsakega vernika laika, moškega ali žensko. Je klic vseh. Zaklad, ki si ga prejel s svojo krščansko poklicanostjo, moraš dajati naprej. To je dinamika poklicanosti, je dinamika življenja. Je klic, ki usposablja za aktivno in ustvarjalno opravljanje lastne apostolske naloge v središču Cerkve, v kateri »je različnost službe, a enost poslanstva. Kristus je apostolom in njihovim naslednikom poveril nalogo, da v njegovem imenu in z njegovo oblastjo učijo. A tudi laiki, ki so deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, imajo znotraj poslanstva vsega Božjega ljudstva svojo lastno nalogo v Cerkvi in svetu« (AA, 2).

Kako v tem okviru koncil razume sodelovanje laikata s hierarhijo? Ali gre zgolj za strateško prilagajanje na nove situacije? Nikakor ne. Obstaja nekaj več, kar presega nepredvidljivost trenutka in ohranja svojo vrednost tudi za nas. Cerkev je osnovana in je apostolska.

V okviru enosti poslanstva raznolikost karizem in služb v cerkvenem telesu ne sme ustvarjati privilegiranih kategorij. Tu ni nekega napredovanja. Ko se krščansko življenje razume kot napredovanje, da nekdo, ki se mu je uspelo povzpeti navzgor, zapoveduje ostalim, to ni krščanstvo. To je čisto poganstvo. Krščansko življenje ni napredovanje navzgor, ampak je nekaj drugega. »Čeprav so nekateri po Kristusovi volji postavljeni drugim za učitelje, oskrbnike božjih skrivnosti in pastirje, pa vendar vlada med vsemi enakost v zvezi z dostojanstvom in dejavnostjo, ki je skupna vsem vernikom v gradnji Kristusovega telesa« (LG, 32). Kdo ima več dostojanstva v Cerkvi? Škof, duhovnik? Ne … vsi smo kristjani v službi drugih. Kdo je pomembnejši v Cerkvi? Redovnica ali običajna oseba, krščena ali nekrščena, otrok, škof …? Vsi smo enaki. In ko en del misli, da je pomembnejši od drugih in nekoliko dviguje nos, se moti. To ni Jezusova poklicanost. Poklicanost, ki jo daje Jezus vsem, tudi tistim, za katere se zdi, da so na višjih mestih, je služenje drugim. Če vidiš nekoga, ki ima v Cerkvi višjo poklicanost od tebe in je bahav, reči: »Revež.« In moli zanj, saj ni razumel, kaj pomeni, da te Bog pokliče. Božja poklicanost je čaščenje Očeta, ljubezen do skupnosti in služenje. To pomeni biti apostoli, to je pričevanje apostolov.

Vprašanje enakosti dostojanstva od nas zahteva, da ponovno premislimo mnoge vidike naših odnosov, ki so odločilne za evangelizacijo. Na primer, ali se zavedamo dejstva, da s svojimi besedami lahko prizadenemo dostojanstvo oseb in tako uničimo odnose v Cerkvi? Medtem ko si prizadevamo za dialog s svetom, ali znamo oblikovati dialog med nami verniki? Ali je v župniji eden proti drugemu, ali kdo obrekuje, da bi se povzpel navzgor? Ali znamo poslušati, da bi razumeli razloge drugega, ali pa se vsiljujemo, morda tudi z mikavnimi besedami? Poslušati, ponižati se, biti na razpolago drugim – to je služenje, to pomeni biti kristjan, to pomeni biti apostol.

Dragi bratje in sestre, ne bojmo se zastaviti si teh vprašanj. Bežimo stran od nečimrnosti, stran od nečimrnih mest. Te besede nam lahko pomagajo, da preverimo na kakšen način živimo svojo krstno poklicanost, na kakšen način smo apostoli v apostolski Cerkvi, ki je v službi drugih.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: HŠ