V zakonski skupini molimo za nove duhovne poklice

Teden molitve za nove duhovne poklice obhajamo med 3. in 4. velikonočno nedeljo, to je med 23. in 30 aprilom, ko se zaključi na nedeljo Dobrega pastirja. Vsi smo poklicani, da molimo za naše duhovnike in za nove duhovne poklice. Br. Stane Bešter OFMCap je pripravil predlog za srečanje zakonske skupine o molitvi za nove duhovne poklice.

»Poklicani, da bi živeli!«

Zakonci in starši so pripravljeni delati za duhovne poklice. Najprej se zakonca zavedata, da živita duhovni poklic zakoncev. Temelj njunega duhovnega poklica je najprej zakrament svetega krsta, po katerem smo vsi krščeni Božji otroci in člani občestva Cerkve. Po zakramentu svetega krsta smo deležni Kristusovega poslanstva prejeli njegovo trojno službo: pastirsko, učiteljsko in duhovniško. Pastirsko, v moči katere usmerjamo svoje življenje in življenje tistih, za katere smo odgovorni, družino, otroke; učiteljsko, v moči katere se poučimo in poučujemo; duhovniško, da svoje življenje posvečamo in darujemo svojim najdražjim in s tem tudi Bogu. Temelj zakonskega in družinskega življenja pa je zakrament svetega zakona, ki si ga podelita zakonca sama med seboj, duhovnik pa je uradna priča Cerkve.

Najpomembnejša naloga zakoncev za vse življenje je, da gradita svoj medsebojni odnos. To prizadevanje se nikdar ne konča. Vlagati v gradnjo medsebojnega odnosa se najbolj obrestuje, saj otroci v ozračju ljubezni med možem in ženo, očetom in materjo, najdejo najlepši, najbolj varen in ljubeč prostor. Nekateri starši zmotno mislijo, da so otroci v zakonu in družini najpomembnejši. Ko odrastejo in odidejo na svoje, pa starša ostaneta sama. Če nista gradila medsebojnega odnosa, sta odtujena drug od drugega in se bosta morda celo razšla. Če pa sta gradila medsebojni odnos na prvem mestu, so otroci prejemali vse potrebno za odraščanje v dovoljšnji meri. Če je ‘vajin odnos’ dober, bodo tudi otroci dobro vzgojeni, saj bodo črpali in prejemali iz vajine medsebojne ljubezni in spoštovanja.

Otroci niso last staršev. Libanonski mislec Kahlil Gibran je v knjižici Prerok o otrocih pomenljivo zapisal: »Vaši otroci niso vaši otroci.« S tem je postavil dve pomembni trditvi: ‘Vaši otroci so vaši otroci’, saj ste jim posredovali življenje in vama pripadajo, spadajo v vajino gnezdo. Ampak ‘vaši otroci tudi niso vaši otroci’, ker so osebe, ki bodo nekoč odrasle in samostojne in starši jim z ljubečo in skrbno vzgojo pomagate na tej poti, da bodo nekoč lahko odgovornost za svoje življenje svobodno sprejeli in živeli. Kot odrasli in odgovorni bodo sposobni vzeti odgovornost za svoje življenje, zakon in družino, kakor sta to storila tudi vidva. Nasprotno pa jih posesiven odnos do otrok zavira ali celo ‘pohabi’ v njihovi rasti in zorenju in se nikoli ne morejo odtrgati od doma in zaživeti samostojno življenje, odprto v svetlo prihodnost. To je bolezen staršev in otrok sedanjega časa.

»Ali sva odprta za duhovni poklic svojega otroka?« Nekateri starši otrokom dopuščajo vse možnosti glede stanu in poklica, samo duhovnega poklica pa nikakor ne. ‘Izgubila ga bova za vedno.’ Ali res? Na ta način ga bosta v vsakem primeru izgubila. Saj mu privoščita, da postane zrel, odrasel in samostojen, da si izbere in se usposobi za dober poklic in da se dobro poroči. Ali ga bosta zares izgubila? Če sta poštena in mu dobro hočeta, bo v nekem smislu ‘odšel’ v vsakem primeru. Če mu bosta pustila oditi, bolje rečeno postati odrasel in samostojen, se bo kmalu rad začel vračati. Pa ne sam, ampak z ženo, z otroki, vajinimi vnučki. Ali ne bosta nenadoma tudi vidva veliko pridobila?

Zakonca in starša gojita medsebojni odnos v navzočnosti Tretjega, Boga. Povabita ga v vajino skupnost in ga v njej ohranita vse svoje življenje. To sta storila že s svetim krstom in svetim zakonom. Ne dopustita, da bi se kdaj oddaljila od njega. Tako ga bodo najbolj naravno in ljubeče lahko sprejeli tudi vajini otroci. Rada imejta duhovne poklice in rada spregovorita, kako so lepi in potrebni. Govoriti pozitivno o duhovnih poklicih v družini omogoča, da kdo izmed otrok zasliši Božji klic in se mu odzove. Podprita ga in se z njim veselita. Družina naj moli za nove duhovne poklice. Cerkev bo vedno potrebovala za svoje življenje in rast tudi duhovne poklice, brez njih pa bo nazadovala, ker ne bo evharistije, sprave…

Za pogovor:

1. Kako skrbiva in kaj storiva za to, da je najin odnos živ in raste?
2. V kakšnem duhu vzgajava otroke?
3. Kako ceniva in v družini govoriva o duhovnih poklicih?
4. Ali bi otroku dovolila odločiti se za duhovni poklic, se ga veselila in ga vsestransko tudi podpirala?

Pripravil: br. Stane Bešter, kapucin

Obj.: Luka M.