Kateheza posvečena potovanju na Madžarsko: negovati korenine in graditi mostove
Kateheza med splošno avdienco v sredo, 3. maja, je bila namenjena papeževemu apostolskemu potovanju na Madžarsko, kjer se je mudil od 28. do 30. aprila. Sveti oče je spregovoril o pomembnosti negovanja korenin ter potrebi po gradnji mostov.
Papež Frančišek se je zahvalil vsem, ki so omogočili in spremljali obisk Madžarske. Madžare je opisal kot pogumno ljudstvo, ki ima bogat spomin in trdne korenine ter jih spodbudil, naj še naprej gradijo mostove. Izpostavil je njihovo prizadevanje na področju sprejemanja beguncev in izjemno skrb za okolje.
Graditi mostove harmonije in edinosti, je pozval. Zlasti Evropa je kot »most miru« poklicana, da vključi razlike in sprejme vse, ki potrkajo na njena vrata. Posvaril je tudi pred nevarnostjo potrošništva zaradi katerega se človek zadovolji z materialnim in pozablja na preteklost in svoje korenine. Ko je edina pomembna stvar to, da mislimo samo nase in delamo, kar hočemo in kar nam je všeč, se korenine zadušijo. To je problem celotne Evrope, ki je po papeževih besedah v krizi.
Svetopisemski odlomek: 1 Pt 1,3.4a.6-7
Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus.
Kateheza: Apostolsko potovanje na Madžarsko
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pred tremi dnevi sem se vrnil s potovanja na Madžarsko. Zahvaliti se želim vsem, ki so ta obisk pripravili in spremljali z molitvijo, ter ponovno izraziti hvaležnost oblastem, krajevni Cerkvi in madžarskemu narodu, pogumnemu in bogatemu s spominom. Med svojim bivanjem v Budimpešti sem lahko začutil naklonjenost vseh Madžarov. Danes bi vam rad spregovoril o tem obisku s pomočjo dveh podob: korenin in mostov.
Korenine. Kot romar sem se podal k ljudstvu, katerega zgodovina – kot je rekel sveti Janez Pavel II. – je bila zaznamovana z »mnogimi svetniki in junaki, obdanimi z vrstami ponižnih in delavnih ljudi« (Budimpešta, 6. september 1996). Res je: videl sem veliko preprostih in delavnih ljudi, ki ponosno varujejo vez s svojimi koreninami. In med temi koreninami, kot so to pokazala pričevanja med srečanji s krajevno Cerkvijo in mladimi, so predvsem svetniki: svetniki, ki so dali življenje za ljudstvo, svetniki, ki so pričevali evangelij ljubezni in bili luč v temnih trenutkih; mnogi svetniki iz preteklosti, ki nas danes pozivajo, naj premagamo nevarnost malodušja in strahu pred jutrišnjim dnem, medtem ko nas spominjajo, da je Kristus naša prihodnost. Svetniki nas spominjajo, da je Kristus naša prihodnost.
Trdne krščanske korenine madžarskega ljudstva so bile tudi postavljene na preizkušnjo. Njihova vera je bila preizkušana v ognju. Med ateističnim preganjanjem v 20. stoletju so bili kristjani nasilno napadeni, škofje, duhovniki, posvečeni in laiki so bili ubiti ali jim je bila odvzeta svoboda. A medtem ko se je hotelo posekati drevo vere, so korenine ostale nedotaknjene: ostala je skrivna Cerkev, vendar živa in močna, z močjo evangelija. Pred tem komunističnim zatiranjem je na Madžarskem prišlo do nacističnega zatiranja s tragično deportacijo številnega judovskega prebivalstva. Toda v tem okrutnem genocidu so se mnogi odlikovali s svojo odpornostjo in zmožnostjo zaščititi žrtve, kar pa je bilo mogoče, ker so bile korenine skupnega življenja trdne.
Vendar pa tudi danes, kot se je to pokazalo med srečanjem z mladimi in srečanjem s svetom kulture, je svoboda ogrožena. Kako? Predvsem v belih rokavicah s potrošništvom, ki anestezira, zaradi česar se zadovoljimo z nekoliko materialnega blagostanja in pozabimo na preteklost ter »lebdimo« v sedanjosti, ki je narejena po meri posameznika. A ko je edina pomembna stvar to, da mislimo samo nase in delamo, kar hočemo in kar nam je všeč, se korenine zadušijo. To je problem, ki zadeva celotno Evropo, kjer so posvečanje drugim, občutek za skupnost, lepota skupnih sanj in ustvarjanje številčnih družin v krizi. Vsa Evropa je v krizi. Razmislimo sedaj o tem, kako pomembno je negovati korenine, kajti samo če bodo segale globoko, bodo veje rasle navzgor in obrodile sadove. Vsak med nami se lahko vpraša: Katere so najpomembnejše korenine v mojem življenju? Kje so moje korenine? Ali se jih spominjam in ali skrbim zanje?
Poleg korenin je tu še druga podoba: mostovi. Budimpešta, ki je pred 150. leti nastala iz treh mest, je znana po mostovih, ki jo prečkajo in povezujejo njene dele. Predvsem na srečanjih z oblastmi se je spomnilo na pomen gradnje mostov miru med različnimi narodi. Zlasti Evropa je kot »most miru« poklicana, da vključi razlike in sprejme vse, ki potrkajo na njena vrata. V tem smislu je lep humanitarni most, ustvarjen za mnoge begunce iz sosednje Ukrajine, ki sem jih lahko srečal ter občudoval tudi veliko karitativno mrežo madžarske Cerkve.
Država si prav tako zelo prizadeva za gradnjo »mostov za jutri«: veliko pozornosti namenja ekološki skrbi in trajnostni prihodnosti ter si prizadeva za gradnjo mostov med generacijami, med starimi in mladimi, kar je danes za vse nujni izziv. Obstajajo tudi mostovi, ki jih mora Cerkev, kot se je pokazalo na posebnem srečanju, speljati do današnjih ljudi, kajti Kristusovo oznanjevanje ne more biti samo ponavljanje preteklosti, ampak mora biti vedno posodobljeno, da bi ženskam in moškim našega časa pomagalo ponovno odkriti Jezusa.
In nazadnje, ko se s hvaležnostjo spominjam lepih bogoslužnih trenutkov, molitve z grško-katoliško skupnostjo in slovesnega evharističnega obhajanja, ki je bilo zelo obiskano, mislim še na lepoto gradnje mostov med verniki: v nedeljo so bili pri maši navzoči kristjani različnih obredov in držav ter različnih veroizpovedi, ki na Madžarskem dobro sodelujejo. Graditi mostove, mostove harmonije in mostove edinosti.
Med obiskom me je presenetila pomembnost glasbe, ki je značilna za madžarsko kulturo.
Na začetku meseca maja bi še rad spomnil, da so Madžari zelo pobožni do Svete Matere Božje. Njej jih je posvetil prvi kralj sveti Štefan in iz spoštovanja so se nanjo obračali brez izgovarjanja njenega imena ter jo klicali le s kraljevskimi nazivi. Kraljici Madžarske torej zaupajmo to ljubo deželo, Kraljici miru zaupajmo gradnjo mostov v svetu, nebeški Kraljici, ki jo slavimo v tem velikonočnem času, zaupajmo svoja srca, da bi bila ukoreninjena v Božji ljubezni.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican media
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
