Poslušanje je otipljivi izraz ljubezni in spoštovanja!

Duhovna spodbuda za zakonce

Stopili smo v poletni čas, ko bo tudi več možnosti za dopust in počitek od vsakodnevnega tempa življenja. To je tudi priložnost za vas, zakonci, da si vzamete več časa drug za drugega, da obnovita in poživita zavezo ljubezni in spoštovanja. Menim, da vam lahko pri tem veliko pomaga poslušanje.

Dragocenost poslušanja

V zadnjem letu sem naletel na besede Kaye Lindahl, ustanoviteljice Centra za poslušanje, ki piše o svetem značaju refleksivnega poslušanja: »Morda je eden najdragocenejših in najmočnejših darov, ki jih lahko damo drugi osebi, ta, da ji resnično prisluhnemo, da jo poslušamo z mirno, očarano pozornostjo, z vsem svojim bitjem, popolnoma prisotni. To se sliši preprosto, a če smo iskreni do sebe, drug drugemu ne prisluhnemo pogosto tako popolnoma. /…/ Poslušanje je ustvarjalna sila. Ko nam nekdo v celoti prisluhne, se zgodi nekaj čudovitega. Razširimo se, ideje zaživijo in rastejo, spomnimo se, kdo smo. /…/ Način, kako poslušamo, lahko drugi osebi dejansko omogoči, da v sebi prebudi to, kar je resnično in živo. /…/ Rezultati takšnega poslušanja so izjemni. Nekateri bi jim rekli čudeži.«

Te besede so me zelo nagovorile in me spodbudile, da bi se vadil v takšnem poslušanju. Prepogosto se mi namreč zgodi, da poslušam tako, da presojam, ocenjujem: ima prav ali nima, se s tem strinjam ali se ne … Večkrat bolj poslušam sebe ter svoje misli in ideje, ki se mi ob tem prebudijo, kot tistega, ki mi govori. Hitro začnem iskati priliko, kako bi lahko tudi sam kaj povedal, se vključil. Če mi ni zanimivo, poskušam drugega vljudno prekiniti s kakšnim odmevom ali vprašanjem, da bi tako preusmeril pogovor tja, kjer mi je bolj zanimivo. Takšno poslušanje je zelo daleč od tega, o katerem govori Kaye. Kako se osvoboditi navideznega poslušanja?

Tveganje poglobljenega poslušanja!

V spodbudo mi je Valarie Kaur, ki se je zavezala, da bo prisluhnila tudi tistim, s katerimi se ne strinja. Pravi, da je poglobljeno poslušanje podobno predaji. Z njim tvegamo, da nas bo to, kar slišimo, spremenilo. Ko si resnično želimo slišati zgodbo druge osebe, poskušamo pustiti svoje predsodke pred vrati in se približati njenemu pripovedovanju. Ker se pogosto zgodi, da ob govoru drugih delno poslušamo misli v svoji glavi, je treba le-te zavestno utišati in poslušati drugega z vsem bitjem, z vsemi čuti. Najpomembnejše je, da poskušamo doumeti, kaj je zanjo pomembno, in ne, kaj mi mislimo, da je pomembno. Glavni cilj naj bo vedno poglobitev razumevanja drugega in njegovega pogleda. S poslušanjem drugi strani ne podelimo legitimnosti, da ima vse prav. To je njen pogled. Predvsem ji zagotavlja človeško dostojanstvo in ohranja našo lastno. Ko konča svojo zgodbo, se vrnemo v svojo kožo in v svoj svet. Če smo poglobljeno poslušali, lahko po pogovoru opazimo, kako nas je slišana zgodba spremenila.

Vsak odnos je podoben reki

Zelo me nagovarja spoznanje, da je vsak odnos z drugim podoben reki, ki ima dva bregova. Vsak je na eni strani. Reka ne more obstajati, če ni obeh bregov. Toda jaz ne morem videti tega, kar vidi drugi na drugem bregu. Vsak ima svoj pogled na isto reko. Nobeden pa je ne vidi v celoti, ampak samo s svoje strani. Na žalost večkrat mislimo, da vidimo celotno reko in hočemo prepričati drugega, da je samo naš pogled pravi. Tako se pogosto zgodi, da ostajamo celo življenje v tem prepričevanju drug drugega. Če pa želimo videti reko celostno, je potrebno zapustiti svoj breg in iti na drugo stran. Za to potrebujemo most. To pa je zavestno, ljubeče, čuteče in spoštljivo poslušanje. Potrebno je zapustiti svoj breg in začeti poslušati drugega tako, kot nam predlagata Kay Lindahl in Valarie Kaur. Pravzaprav nam je Jezus Kristus največji zgled za to (npr. Jn 3,1-21; 4,1-42; Lk 24,13-35). Še več. V njem imamo moč, saj nam daje Svetega Duha, ki je naš učitelj in voditelj v celostnem in svetem poslušanju.

Iti na drugi breg reke zakonskega življenja!

Vsak zakonski odnos je podoben reki, ki ne more obstajati brez obeh bregov, brez obeh zakoncev. Vsak zakonec vidi reko zakonskega življenja le s svojega brega. To, kar vidi, je resnično, toda to ni celotna resnica njunega zakonskega življenja. Ne more namreč videti tistega, kar vidi drugi. Vsak zakonski par ima vsaj dve možnosti. Lahko celo življenje ostaneta vsak na svojem bregu in prepričujeta drug drugega, da je pravi in resnični samo njegov pogled na njun zakonski odnos in na to, kar se dogaja v zakonu. Tako ostajata ves čas v boju za svoj prav in v prepričevanju drugega, da vidi narobe. Lahko pa se odločita, da gresta na breg svojega zakonca in odkrijeta, kako ga vidi drugi. Ko je eden izmed njiju pripravljen zapustiti svoj breg in pustiti na njem vso svojo »prtljago« (svoje misli in prav, predsodke in strahove, doživljanja in izkušnje …) ter iti po mostu spoštljivega in ljubečega poslušanja na breg zakonca, da vidi njegov pogled, bo s tem obogatil sebe in njun zakon ter tako udejanjil spoštovanje in ljubezen do svojega zakonca, ga sprejel, kot ga sprejema Bog Oče po Kristusu v Duhu. Tako bi postal zanj še bolj Božji dar, hkrati pa bo svojemu zakoncu lahko  pomagal, da bo še bolj ozavestil svoj pogled in tisto, kar se v njem dogaja in ga določa. Še bolj se bo lahko soočil s svojo resničnostjo, tudi s svojimi ranami in nerešenimi stvarmi, presegel bo sebe, se pustil osvoboditi svojih eventualnih ujetosti ter postajal vedno bolj to, kar je v svoji najgloblji resničnosti, Božja podoba, »zakrament« Božje ljubezni in spoštovanja.

Pripomočki za sveto poslušanje

Takšno poslušanje ni enostavno. Najlažje je, če se oba odločita, da se bosta podala na to pot učenja. Toda tudi takrat, ko se oba za to odločita, tega ne moreta delati hkrati. Eden mora začeti in stopiti na breg drugega s čutečim, ljubečim in spoštljivim poslušanjem. Pri tem lahko upa, da bo tudi drugi zakonec pripravljen narediti zanj isto. Brez tveganja ne gre.

Pri tem so vam lahko v pomoč različni pripomočki. Lahko si pomagate z zrcaljenjem. To pomeni, da dobesedno ponovite stavek za stavkom, kar je rekel zakonec. Več ko boste uporabili njegovih besed, bolj bo lahko slišal samega sebe in tudi sam globlje dojel to, kar govori. Lahko pa ga poslušate nekaj minut, potem pa zrcalite, kar je povedal. Lahko tudi povzamete to, kar je zakonec povedal. Toda pri tem ne dodajajte nič svojega, tudi ne razlagajte, pojasnjujte in dajajte nasvete. Lahko si pomagate tudi s preverjanjem, če ste prav slišali: »Sem te prav slišal, da …« »Je to to, kar si rekel …«

Ne obupajte! Vaja dela mojstra!

Tudi papež Frančišek poudarja, da poslušanje ni nikoli enostavno. »Včasih se je lažje pretvarjati, da smo gluhi. Poslušati pomeni biti pozoren, imeti željo razumeti, ovrednotiti, spoštovati, hraniti besedo drugega. V poslušanju se zgodi neke vrste mučeništvo, žrtvovanje samega sebe. Obnavljamo Mojzesovo sveto dejanje pred gorečim grmom: sezuti si obuvalo na »sveti zemlji« za srečanje z drugim, ki govori (2 Mz 3,5). Znati poslušati je neizmerna milost, dar, za katerega moramo prositi in se nato truditi, da ga živimo.«

Želim vam obilo milosti in naj vam bo dano okušati sveto poslušanje v teh poletnih dnevih.

Avtor prispevka je p. Ivan Platovnjak, ki vabi k ogledu pestre ponudba duhovnih programov za zakonce in družine:

https://duhovnosti.si; https://ignacijevdom.si/; https://www.moli.si/; https://duhovnoizpopolnjevanje.si/.

Obj.: L. M.

Foto: Phillip Goldsberry, Unsplash