Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom: Skupaj trikrat ponovimo: »Gospod, reši me!«

Vprašanje je, zakaj je Jezus naredil to dejanje, kot spektakel? Ne, toda zakaj? Morda zaradi nujne in nepredvidene potrebe, da bi prišel na pomoč svojim, ki jih je zaustavil nasprotni veter? Ne, saj je bil On sam tisti, ki je vse to načrtoval, jim zvečer naročil naj odrinejo in celo kot pravi besedilo »jih je primoral« (prim. v. 22). Morda, da bi njim pokazal veličino in moč? Toda to ni On, bilo bi preveč preprosto. Torej, zakaj je to storil? Zakaj je hotel hoditi po vodi?

V ozadju hoje po vodi je sporočilo, ki ni takoj razvidno, ampak ga moramo razbrati. V tistem času so namreč imeli velike prostranosti voda za sedež zlih moči, ki jih človek ni mogel obvladati. Še zlasti, če jih je razburkala nevihta, so bile globine simbol kaosa in so spominjale na temo pekla. Učenci se torej nahajajo sredi jezera v temi. V njih je strah, da se bodo potopili, da jih bo pogoltnilo zlo. V to pride Jezus, ki hodi po vodi, torej nad temi močmi zla in reče svojim: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (v. 27). Vse to je sporočilo, ki nam ga Jezus daje. Poglejte v čem je pomen tega znamenja. Sile zla, ki nas strašijo in jih ne moremo obvladati, so z Jezusom postavljene na pravo mesto. S tem, ko On hodi po vodi, nam hoče reči: »Ne bojte se, jaz si podvržem pod svoje noge tvoje sovražnike«. Gre za lepo sporočilo. Nikakor pa ne osebe, te niso sovražniki, ampak smrt, greh, hudič. Ti so sovražniki ljudi, naši sovražniki, ki jih zaradi nas potepta.

Kristus danes ponavlja vsakemu od nas: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Pogum, to je, ker sem jaz tukaj, ti nisi več sam v razburkanih vodah življenja. Torej, kaj storiti, ko se znajdemo na odprtem morju in na milost in nemilost prepuščeni nasprotnim vetrovom? Kaj storiti, ko te je strah zaradi odprtega morja, ko se vidi samo tema in se počutimo izgubljene? Dve stvari moramo storiti, ki ju v evangeliju pokaže Jezus in so storili apostoli. Kaj so storili apostoli? Kličejo Jezusa in ga sprejmejo. V najstrašnejših, najtemnejših trenutkih nevihte je pomembno klicati in sprejeti Jezusa.

Učenci kličejo Jezusa. Peter hodi po vodi proti Jezusu, a se ustraši, se začne potapljati in vpije: »Gospod, reši me!« (v. 30). To je lepa molitev, s katero je izražena gotovost, da nas Gospod lahko reši, da on premaga naše zlo in naše strahove. Vabim vas, da jo sedaj ponovimo skupaj: Gospod, reši me! Skupaj trikrat: »Gospod, reši me! Gospod, reši me! Gospod, reši me!«

Za tem učenci sprejmejo Jezusa v čoln. Najprej ga kličejo in zatem ga sprejmejo v čoln. Besedilo pravi, da takoj ko je vstopil v čoln, je veter ponehal« (v. 32). Gospod ve, da čoln življenja, kakor tudi čoln Cerkve, ogrožajo nasprotni vetrovi in da je morje, po katerem pogosto plujemo razburkano. Gospod to ve. On nam ne prihrani napora plovbe, še več, evangelij to poudari, da prisili svoje, naj odrinejo. Povabi nas torej, da se soočijo s težavami, da tudi te postanejo kraji zveličanja, saj jih Jezus premaga, postanejo priložnosti, da srečamo Jezusa. On nam dejansko v naših trenutkih teme prihaja naproti in nas prosi, da ga sprejmemo tako, kakor tisto noč na jezeru.

Vprašajmo se torej: ko me je strah, ko sem v težavah, kako se obnašam? Grem sam naprej s svojimi močmi ali pa z zaupanjem kličem Gospoda? In še, kako je z mojo vero? Verjamem, da je Kristus močnejši od valov in nasprotnih vetrov? Predvsem pa, ali plujem skupaj z Njim? Ga sprejmem, mu dam prostor v čolnu svojega življenja, mu zaupam krmilo?

Marija, Jezusova mati, Morska zveza, naj nam pomaga iskati v temnih prehodih Jezusovo luč.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG