Papež Frančišek: Se zavedam, da sem v dar prejel življenje in vero?

Gospodar zemljišča je na njem posadil vinograd in dobro skrbel zanj. Zatem ga je, ker je moral odpotovati, zaupal viničarjem. V času trgatve, je poslal svoje služabnike, da bi zanj pobrali pridelek. Toda viničarji so z njimi slabo ravnali in jih ubili. Tedaj je gospodar poslal svojega sina in ti so ubili tudi njega. Zakaj? Kaj je šlo narobe? V tej priliki je Jezusovo sporočilo.

Gospodar je storil z ljubeznijo vse potrebno dobro. On sam se je trudil: zasadil je vinograd, ga obdal z ograjo, da bi ga varovala, skopal je jamo za stiskalnico in zgradil stražni stolp (prim. v. 33). Potem je vinograd zaupal kmetovalcem, jim dal v najem svojo dragoceno dobrino in ravnal z njimi na pravičen način za dobro obdelovanje vinograda, da bi prinašal sadove. Upoštevajoč to, bi morala biti trgatev uspešna v ozračju praznovanja s pravično porazdelitvijo natrganega za zadovoljitev vseh.

Toda v miselnost viničarjev so se pritihotapile nehvaležne in pohlepne misli. Pozorni bodite, da je korenina sporov vedno nehvaležnost in pohlepne misli, da bi na hitro posedovali stvari. »Nič nam ni treba dati gospodarju. Pridelek našega dela je samo naš. Nikomur ni nam treba dajati obračuna!« Tako govorijo tile delavci. To seveda ni res. Morali bi biti hvaležni za vse, kar so prejeli in kako se je z njimi ravnalo. Namesto tega nehvaležnost spodbuja pohlepnost in začne v njih postopoma rasti čut za upor, ki jih pripelje do tega, da gledajo resničnost na izkrivljeni način in se čutijo upnike, namesto dolžnike do gospodarja, ki jim je to izročil v obdelovanje. Ko zagledajo sina, pridejo do te mere, da rečejo: »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (v. 38). Iz viničarjev so postali morilci. Vse to je proces, ki se večkrat zgodi v srcih ljudi, celo tudi v naših srcih.

S to priliko nas Jezus spominja, kaj se zgodi, če si človek domišlja, da zmore sam in pozablja na hvaležnost, pozablja na temeljno resničnost življenja, da vse dobro prihaja iz Božje milosti, iz njegovega zastonjskega daru. Ko se pozabi na to, se konča s tem, da se ne živi več svojo pogojenost in svoje omejitve z veseljem in z občutkom, da smo ljubljeni in odrešeni, temveč z žalostno prevaro, da ne potrebujemo ne ljubezni ne zveličanja. Nehamo se pustiti ljubiti in se znajdemo kot jetniki lastne pohlepnosti, jetniki potrebe, da imamo kaj več kot drugi, da se postavimo nad druge. Ta proces je grd. Večkrat se to zgodi tudi nam. Resno premislimo to. Od tu izhajajo številna nezadovoljstva, pritoževanja, nerazumevanja in zavisti. Gnane iz zagrenjenosti nas lahko potisne v vrtinec nasilja. Da, dragi bratje in sestre, nehvaležnost poraja nasilje, nam odvzame mir in nas napravi, da začnemo nemirni poslušati in kričati, medtem ko lahko preprosta »hvala« prinese mir!

Vprašajmo se torej. Se zavedam, da sem v dar prijel življenje in vero? Se zavedam,  da sem jaz sam, jaz sama dar? Verjamem, da se vse začne pri Gospodovi milosti? Razumem, da sem koristnik brez lastnih zaslug, da sem ljubljen in zastonjsko odrešen? In še zlasti kot odgovor na milost znam reči »hvala«? Znam reči hvala? Tri besede so, ki so skrivnost človeškega sobivanja: hvala, dovoljenje, odpuščaje. Znam izreči te tri besede? Hvala, prosim, oprosti mi. Gre za majhno besedo »hvala«, gre za majhno besedo »prosim«, gre za majhno besedo s katero se opravičimo, prosimo odpuščanje, ki jo vsak dan pričakuje tako Bog kot bratje in sestre. Vprašamo se, če je ta majhna beseda »hvala«, »prosim«, »oprosti« navzoča v našem življenju. Znam se zahvaliti, reči »hvala«. Se znam opravičiti, prositi odpuščanja. Znam biti nevsiljiv in prosim. Hvala, odpuščanje, prosim.

Marija, katere duša poveličuje Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s hvaležnostjo porajali luč, ki vsak dan vzide iz srca.