Sinoda. Ormond Rush: Ta sinoda je dialog z Bogom
Ormond Rush, avstralski duhovnik in profesor teologije na Avstralski katoliški univerzi, je dejal, da je v teh treh tednih zasedanja škofovske sinode prišlo v ospredje tudi vprašanje o pojmu izročila (tradicije) v luči »ljubezni do resnice«, kar je bila tudi ena glavnih točk med drugim vatikanskim koncilom. Kot je dodal, so odgovori koncila smernice za razmislek o vprašanjih, ki se zastavljajo na sinodi, in pri oblikovanju »povzetkov razločevanja o prihodnosti Cerkve«.
Skozi štiri seje koncila je bila glavna točka, ki se je ponavljala in ustvarjala napetosti, vprašanje o izročilu. Joseph Ratzinger je v vlogi koncilskega teologa zapisal, da osnovno vprašanje razprave lahko formuliramo na naslednji način: Ali je treba ohraniti intelektualno stališče »antimodernizma« – staro politiko ekskluzivnosti, obsojanja in obrambe, ki je vodila v skoraj nevrotično zanikanje vsega novega? Ali pa naj bi Cerkev, potem ko je sprejela vse potrebne ukrepe za zaščito vere, obrnila list in se usmerila k novemu in pozitivnemu srečanju z lastnim izvorom, s svojimi ljudmi in z današnjim svetom? Ker se je velika večina koncilskih očetov odločila za drugo možnost, lahko o koncilu govorimo celo kot o novem začetku. Prav tako lahko rečemo, da je bil s to odločitvijo narejen velik korak naprej v primerjavi s prvim vatikanskim koncilom.
Kot je dejal Rush, se je drugi vatikanski koncil torej posvetil novi nalogi, kar je bila »povezava krščanske vere z zgodovino«. Joseph Ratzinger je kot vir napetosti videl dva pristopa k izročilu. Imenuje ju statično in dinamično razumevanje izročila. Prvo je legalistično in ahistorično, torej primerno za vse kraje in čase, drugo pa je personalistično, zakramentalno in ukoreninjeno v zgodovini, zato ga je treba razlagati z zgodovinsko zavestjo. Prvo se osredotoča na preteklost, drugo pa na preteklost, ki se uresničuje v sedanjosti, vendar je odprto za prihodnost, ki se bo šele razodela. Koncil je za opis tega drugega pristopa v dogmatični konstituciji Dei Verbum uporabil izraz »živo izročilo« (Dei Verbum, 12). Ko govori o dinamičnem razumevanju apostolskega izročila, uči, da »izročilo, ki prihaja po apostolih, v Cerkvi napreduje (se razvija) s pomočjo Svetega Duha. Raste razumevanje stvarnosti in besed, ki se posredujejo« (Dei Verbum, 8). V nadaljevanju govori o treh med seboj povezanih načinih, po katerih Sveti Duh vodi apostolsko izročilo: delo teologov, živeta izkušnja vernikov in razlaga cerkvenega učiteljstva. Rush je pripomnil, da takšno razumevanje pravzaprav spominja na »sinodalno Cerkev«.
V zvezi z dinamičnim razumevanjem izročila je ponovno navedel Ratzingerja: »Ni nujno, da je vse, kar obstaja v Cerkvi, tudi legitimno izročilo. Z drugimi besedami, niso vsa izročila, ki nastajajo v Cerkvi, resnično obhajanje in udejanjenost Kristusove skrivnosti. Obstaja izkrivljeno izročilo in legitimno izročilo … Posledično je treba izročilo obravnavati ne le afirmativno, ampak tudi kritično; kot merilo za to nujno kritiko imamo Sveto pismo, in nanj se mora izročilo vedno sklicevati in se z njegovega vidika tudi presojati.«
Rush je nadaljeval, da je v središču dinamičnega razumevanja izročila v Dei Verbum bila »obnovitev personalističnega razumevanja razodetja, kot ga najdemo v Svetem pismu in patrističnih spisih prvih stoletij Cerkve«. »Razodetje ni le sporočanje resnic o Bogu in človeškem življenju, ki so bile v Svetem pismu in doktrinarnih izjavah izoblikovane v določenih trenutkih zgodovine Cerkve kot odgovor na časovno pogojena vprašanja, postavljena izročilu. Razodetje je predvsem sporočilo o Božji ljubezni, srečanje z Bogom Očetom v Kristusu po Svetem Duhu. Dei Verbum govori o Božjem razodetju v smislu prijateljstva in osebnega srečanja, predvsem pa v smislu ljubezni in resnice.« V Deu Verbum 2 piše: »V tem razodetju nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kot svoje prijatelje in med njimi živi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo … Najgloblja resnica, ki jo to razodetje razkriva o Bogu in o človekovem odrešenju, nam sije v Kristusu, ki je hkrati srednik in polnost vsega razodetja.«