Papež za zaščito staršev, da svobodno vzgajajo svoje otroke

V soboto, 11. novembra, so se udeleženci generalnega zasedanja in konference Evropskega združenja staršev (EPA) srečali s papežem Frančiškom. Papež je dejal, da je vzgojna naloga staršev oblikovati svobodne in velikodušne ljudi. Izpostavil je pomembno družbeno vlogo staršev, ki mora biti prizna na vseh ravneh. Poudaril pa je tudi zaščito pravice staršev, da svoje otroke vzgajajo in izobražujejo svobodno ter v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami.

Papež Frančišek je najprej spregovoril o poklicanosti in poslanstvu staršev ter najprej dejal, da postati starš predstavlja eno največjih življenjskih radosti. »V parih prebudi novo energijo, zagon in navdušenje. A takoj se soočijo tudi z vzgojnimi nalogami, na katere pogosto niso pripravljeni. Na primer: z ljubeznijo skrbeti za otroke in jih hkrati spodbujati, da dozorijo in postanejo samostojni; pomagati jim pri pridobivanju zdravih navad in dobrega življenjskega sloga, spoštovati njihovo osebnost in darove, ne da bi jim vsiljevali svoja pričakovanja; pomagati jim, da mirno pristopijo k šolanju. In še: posredovati jim pozitivno vzgojo na področju čustvovanja in spolnosti; zaščititi jih pred grožnjami, kot so vrstniško nasilje, alkohol, kajenje, pornografija, nasilne videoigre, igre na srečo, droge itd.«

Po papeževih besedah so zato zelo pomembne »podporne mreže za starše«, kot je tudi Evropsko združenje staršev, ki z izmenjavo izkušenj in usposabljanjem »pomagajo staršem, da so bolje pripravljeni, predvsem pa, da se ne počutijo osamljeni in da ne obupajo«.
Evropski kulturni kontekst nenaklonjen poslanstvu staršev

Papež je zatrdil, da »vzgojnemu poslanstvu staršev kulturni kontekst danes zagotovo ni naklonjen, vsaj v Evropi ne«. Zaznamujeta ga namreč »etični subjektivizem in praktični materializem«. Dostojanstvo človeške osebe se vedno poudarja, vendar se ga včasih zares ne spoštuje.

»Starši kmalu ugotovijo, da so njihovi otroci potopljeni v to kulturno ozračje. To, kar “dihajo“, kar sprejemajo iz medijev, je pogosto v nasprotju s tem, kar je še pred nekaj desetletji veljalo za “normalno“, zdaj pa se zdi, da ni več tako. Zato morajo starši svojim otrokom vsak dan dokazovati dobroto in razumnost odločitev in vrednot, ki niso več samoumevne, na primer vrednost zakona in družine ali odločitev, da otroke sprejmejo kot Božji dar. To pa ni lahko, saj gre za resničnosti, ki se posredujejo le s pričevanjem življenja!«
Vzgajati pomeni humanizirati

Pred vsemi temi težavami je potrebna medsebojna podpora, da bi v starših prebudilo navdušenje do vzgoje. »Vzgajati pomeni humanizirati, pomeni narediti človeka v celoti človeka. Res je, da se je kultura spremenila, toda potrebe človeškega srca ohranjajo nespremenljivo jedro, ki se prej ali slej pokaže v otrocih. Iz tega je treba vedno izhajati. Bog sam je v našo naravo vpisal neustavljive potrebe po ljubezni, resnici, lepoti, odnosnosti in podarjanju samega sebe, po odprtosti za drugega in po odprtosti za transcendentnega. Te potrebe srca so močni zavezniki vsakega vzgojitelja. Če jim omogočimo, da pridejo na površje, če se jih naučimo poslušati, tudi naši otroci ne bodo imeli težav videti dobro in videti vrednost vzgojnih predlogov svojih staršev.«

»Vzgojna naloga je uspešna,« je izpostavil sveti oče, »ko otroci odkrijejo temeljno pozitivnost svojega obstoja, svojega bivanja v svetu, in ko se, okrepljeni s tem prepričanjem, samozavestno in pogumno soočijo z življenjsko pustolovščino, prepričani, da imajo tudi oni poslanstvo, v katerem bodo našli svojo izpolnitev in srečo.«
Vir vsakega življenja je Božja ljubezen

Vse to pa je povezano z odkritjem velike Božje ljubezni do nas, je nadaljeval papež Frančišek. Kdor odkrije, da je izvor njegovega obstoja ljubezen Boga Očeta, prav tako spozna, »da je življenje dobro, da se je bilo dobro roditi in da je ljubiti dobro«. Bog sam me je naredil za »dober dar« in »jaz sam sem dar za svoje bližnje in za svet«. In to lahko reče vsak.

»Ta gotovost pomaga, da ne živimo v žalostni drži “varčevanja“, v nenehni skrbi, da bi se obvarovali, da se ne bi preveč vpletali, da si ne bi umazali rok. Ravno to so pasti. Življenje se namreč odpre v vsem svojem bogastvu in lepoti, ko se posveča drugim, ko se “izgubi“ za druge in se tako zares najde, kot nas je to učil Jezus. Življenje se odpre v vsem svojem bogastvu, ko se daje, ko se podarja. To je velika vzgojna naloga staršev: oblikovati svobodne in velikodušne osebe, ki so spoznale Božjo ljubezen in svobodno dajejo to, kar vedo, da so prejele kot dar.«
Družbena vloga staršev naj je priznana na vseh ravneh

»Tu se nahajajo tudi korenine zdrave družbe. Zato je pomembno, da je družbena vloga staršev priznana na vseh ravneh. Vzgoja otroka je dejansko družbeno delo, saj pomeni, da se ga formira za odnose, spoštovanje drugih, sodelovanje za skupni cilj, formira se ga za odgovornost, dolžnost, vrednost žrtvovanja za skupno dobro. To so vse vrednote, ki iz mladega človeka naredijo zanesljivo in lojalno osebo, ki je sposobna prispevati k delu, civilnemu sobivanju in solidarnosti. Sicer otroci odraščajo kot “otoki“, ločeni od drugih, nesposobni skupne vizije, navajeni svoje želje obravnavati kot absolutne vrednote. In tako se družba razkraja, siromaši in postaja vedno bolj šibka in nečloveška.«

»Zato je treba zaščititi pravico staršev, da svoje otroke vzgajajo in izobražujejo svobodno, ne da bi bili v katerem koli okolju, zlasti pa šolskem, prisiljeni sprejeti vzgojne programe, ki so v nasprotju z njihovimi prepričanji in vrednotami,« je poudaril papež in dodal, da je v tem trenutku to zelo velik izziv.
V središče postaviti družino in družinske odnose

»Cerkev je mati. Cerkev hodi ob starših in družinah, da bi jih podpirala pri njihovi vzgojni nalogi. Cerkev smo mi,« je dejal in spomnil na »globalni vzgojni dogovor«, ki se izvaja z namenom, da bi se okrepilo skupno prizadevanje vseh ustanov, ki se posvečajo mladim. Obenem se izvaja tudi »dogovor za družine« med kulturnimi, akademskimi, institucionalnimi in pastoralnimi akterji, ki v središče postavlja družino in družinske odnose: moški-ženska, starši-otroci, bratske in sestrske vezi. »Namen je premagati nekatere “prelome“, ki trenutno slabijo vzgojne procese: to so prelom med vzgojo in presežnim, prelom v medosebnih odnosih, prelom, ki družbo oddaljuje od družine, kar povzroča neenakosti in nove oblike revščine.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: L. M.