Papeževa kateheza: Oznanjevanje pomeni podati se na kraje, kjer ljudje živijo

Svetopisemski odlomek: 1 Pt 3,15-16

»Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.«

Kateheza: Oznanjevanje je namenjeno današnjemu času

Dragi bratje in sestre, do sedaj smo videli, da je krščansko oznanilo veselje in da je namenjeno vsem, danes pa bomo pogledali še tretji vidik: namenjeno je današnjemu času.

O današnjem času se skoraj nenehno govori slabo. Sredi vojn, podnebnih sprememb, planetarne nepravičnosti in migracij, krize družin in upanja zagotovo ne manjka razlogov za skrb. Na splošno se zdi, da danes živimo v kulturi, ki posameznika postavlja nad vse, v središče vsega pa postavlja tehnologijo, ki je sposobna rešiti številne probleme in je ogromno napredovala na številnih področjih. Toda hkrati ta kultura tehnično-individualnega napredka vodi k uveljavljanju svobode, ki si ne želi postavljati meja in je ravnodušna do tistih, ki zaostajajo. Tako so velika človeška hrepenenja prepuščena pogosto nenasitni logiki ekonomije, s pogledom na življenje, ki odvrže tiste, ki ne proizvajajo, in s težavo gleda onkraj imanentnega. Lahko bi celo rekli, da smo se prvič v zgodovini znašli v civilizaciji, ki poskuša globalno organizirati človeško družbo brez navzočnosti Boga, ko se koncentrira v velikih mestih, ki ostajajo horizontalna, čeprav imajo vrtoglave nebotičnike.

Na misel pride zgodba o mestu Babilon in njegovem stolpu (prim. 1 Mz 11,1-9). V njej se pripoveduje o družbenem načrtu, po katerem je vsaka individualnost žrtvovana za učinkovitost kolektivnega. Človeštvo govori samo en jezik – lahko bi rekli, da ima »eno mišljenje« – in je, kakor da bi bilo ovito v nekakšen splošni urok, ki edinstvenost posameznika vsrka v mehurček uniformnosti. Tedaj Bog pomeša jezike, se pravi, ponovno vzpostavi razlike, ponovno ustvari pogoje za razvoj edinstvenosti, oživi mnogoterost tam, kjer bi ideologija rada vsilila eno miselnost. Gospod tudi odvrne človeštvo od njegovega delirija o vsemogočnosti: »Naredimo si ime«, rečejo vzvišeni prebivalci Babilona (v. 4), ki hočejo priti vse do neba, se postaviti na Božje mesto. Toda to so nevarne, odtujujoče, uničujoče ambicije, in Gospod s tem, da pomeša ta pričakovanja, zaščiti človeštvo in prepreči napovedano katastrofo. Ta zgodba se res zdi aktualna: tudi danes kohezija namesto na bratstvu in miru pogosto temelji na ambicijah, nacionalizmu, homologaciji in tehno-ekonomskih strukturah, ki vtepajo v glavo prepričanje, da je Bog nepomemben in nekoristen: ne toliko zato, ker si človek prizadeva za več znanja, ampak ker si predvsem prizadeva za več moči. To je skušnjava, ki prežema velike izzive današnje kulture.

V Evangelii gaudium sem poskušal opisati nekatere od njih (prim. št. 52-75), predvsem pa sem povabil k »evangelizaciji, ki razsvetljuje nove načine oblikovanja odnosa z Bogom, drugimi in okoljem, kar bi prebudilo temeljne vrednote. Potrebno je priti tja, kjer se oblikujejo nove zgodbe in paradigme ter z Jezusovo besedo doseči najbolj temeljno jedro duše mest« (št. 74). Z drugimi besedami, Jezusa je mogoče oznanjati le tako, da naselimo kulturo svojega časa; in da imamo v srcu vedno besede apostola Pavla o današnjem času: »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve«(2 Kor 6,2). Zato ni potrebe, da bi današnji čas primerjali z alternativnimi pogledi iz preteklosti. Prav tako ni dovolj, da zgolj ponavljamo pridobljena verska prepričanja, ki so sicer resnična, vendar s časom postanejo abstraktna. Resnica ne postane bolj verodostojna zato, ker jo človek izreče s povzdignjenim glasom, ampak zato, ker se o njej priča z življenjem.

Apostolska gorečnost ni nikoli zgolj ponavljanje pridobljenega sloga, ampak pričevanje, da je evangelij danes živ za nas. Če se tega zavedamo, gledamo na našo dobo in kulturo kot na dar. Sta naši in evangelizirati ju ne pomeni soditi ju od daleč, niti stati na balkonu in vzklikati Jezusovo ime, ampak iti na ulice, iti na kraje, kjer ljudje živijo, vračati se na kraje, kjer ljudje trpijo, delajo, študirajo in razmišljajo, bivati na križiščih, kjer si ljudje delijo tisto, kar ima smisel za njihovo življenje. To pomeni biti kot Cerkev »kvas dialoga, srečanja in edinosti. Navsezadnje so tudi naše formulacije vere sad dialoga in srečanja med različnimi kulturami, skupnostmi in razmerami. Ne smemo se bati dialoga: nasprotno, prav soočenje in kritika sta tista, ki nam pomagata ohraniti teologijo, da se ne bi spremenila v ideologijo« (Govor na 5. nacionalnem simpoziju italijanske Cerkve, Firence, 10. november 2015).

Treba se je postaviti na razpotja današnjega časa. Če bi jih zapustili, bi osiromašili evangelij in Cerkev spremenili v sekto. Da jih obiskujemo, nam kristjanom pomaga, da na prenovljen način razumemo razloge našega upanja, da iz zakladnice vere črpamo in delimo »nove in stare stvari« (Mt 13,52). Skratka, bolj kot to, da bi želeli spreobrniti današnji svet, moramo spreobrniti pastoralo, da bo bolje utelešala evangelij v današnjem času (prim. Evangelii gaudium, 25). Jezusovo željo naredimo za svojo: pomagati tovarišem na poti, da ne bi izgubili želje po Bogu, da bi odprli svoje srce zanj in našli edinega, ki danes in vedno daje človeku mir in veselje.