18. januar: Hoditi za Jezusom

V današnjem evangeliju beremo, kako je množica z vseh koncev hitela za Jezusom. Ljudje so namreč v Gospodu našli upanje, kajti njegov način delovanja in učenja, se je dotaknil njihovih src, imel je moč Božje besede.

Ljudstvo to čuti in vidi, da se v Jezusu izpolnjujejo obljube, da je v Jezusu upanje. Ljudstvo je bilo nekoliko zdolgočaseno od načina, kako se je poučevalo vero, od učiteljev postave tistega časa, ki so na ramena nalagali mnogo zapovedi in predpisov, a do src ljudi niso prišli. In ko je ljudstvo videlo in slišalo Jezusa, njegove ponudbe, blagre …, je v sebi začutilo nekaj, kar se je premaknilo – to je povzročil Sveti Duh. In šlo je iskat Jezusa.

Množica torej gre k Jezusu, da bi bila ozdravljena. Išče svoje lastno dobro. Na začetku nikoli ne moremo slediti Bogu s čistimi nameni, vedno je tu ”malo za nas” in ”malo za Boga”. Na poti se ta namen očisti. Ljudje torej gredo iskat Boga, a prav tako iščejo zdravje, ozdravitev. In ‘se mečejo’ na Jezusa, da bi se ga dotaknili, kajti iz njega je prihajala moč in jih ozdravljala.

A najpomembnejša stvar ni ta, da Jezus ozdravlja. To je znamenje nekega drugega ozdravljenja. Prav tako ni najpomembnejše to, da Jezus govori besede, ki prihajajo do srca, kar sicer pomaga pri srečanju Boga. Kaj je najpomembnejše, nam pove Pismo Hebrejcem: ‘Jezus lahko dokončno reši tiste, ki se po njem bližajo Bogu. On namreč vedno živi in prosi zanje.’ Jezus rešuje in Jezus je priprošnjik – to sta dve ključni besedi.

Jezus rešuje! Ta ozdravljenja, te besede, ki prispejo do srca, so znamenje in začetek zveličanja. So pot zveličanja mnogih, da začnejo hodit poslušat Jezusa ali ga prosit za ozdravitev, se k njemu vrnejo in čutijo odrešenje. Vendar pa, kar je najpomembnejše pri Jezusu, ni to, da ozdravlja. Najpomembnejše je, da nas rešuje! On je Odrešenik in mi smo po njem rešeni. To je najpomembnejše. To je moč naše vere.

Jezus se je vrnil k Očetu in tam vse dni, vsak trenutek prosi za nas. Jezus pred Očetom daruje svoje življenje, odrešenje, Očetu kaže svoje rane, ceno odrešenja. Jezus tako prosi vse dni. In ko se mi zaradi kakšne stvari čutimo nekoliko na tleh, se spomnimo, da On moli za nas, neprestano prosi za nas. Na to pogosto pozabimo. Mislimo: ‘Ja, končano je. Jezus je šel v nebesa, poslal nam je Svetega Duha in zgodba je končana.’ Vendar pa ni tako. Zdaj, vsak trenutek, Jezus prosi. Ko molimo: ‘Gospod Jezus, usmili se me, prosi zame’, On prosi zame. Torej: obrniti se h Gospodu in ga prositi za priprošnjo.

To, da je Jezus Odrešenik in Priprošnjik, je osrednja točka; spominjamo se tega. Tako množica išče Jezusa s tistim občutkom upanja Božjega ljudstva, ki je pričakovalo Mesijo; v njem želi najti zdravje, resnico, odrešenje, ker je On Zveličar in kot Zveličar tudi danes, v tem trenutku prosi za nas. Naj bo naše krščansko življenje vedno bolj v prepričanju, da smo bili rešeni, da imamo Zveličarja Jezusa na Očetovi desnici, ki prosi. Gospod, Sveti Duh, naj nam da razumeti te stvari.

Hoditi za Jezusom je zato  resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in škartiranem od življenja in da stopimo v njegovo službo. Vsak od nas lahko reče, kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje. To govorim z živim spominom na Gospodovo roko, ki se je stegnila k meni, ko sem ležal na zemlji, na tleh.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN