27. januar: Ti ni mar, da se potapljamo?

Nevihte življenja so dejstvo, vedno so bile in vedno bodo – in če bomo še živeli,  se jih bo zgodilo  še veliko. Morda tudi zato, ker so še edino Božje sporočilo človeštvu, ki ga to še zmore slišati.

Čeprav viharji premetavajo naše življenje kakor čolnič na morju, se kljub temu ob njih večkrat niti ne prebudimo, kakor da se ni nič zgodilo. Ali pa se vendarle za hip zdramimo, z očesom poškilimo na situacijo in potem, misleč, da ji bomo s tem ubežali, zopet zadremamo, glavo zarinemo globoko v pesek.

In ljudje okoli nas podobno kot Jezusovi učenci čudno sprašujejo: »Ti ni mar, da se potapljamo?«

Občasno tudi sam rečem Jezusu podobno kot učenci med viharjem: Ti ni mar? Ti ni mar za stanje Cerkve pri nas, za gospodarski položaj, ko me kaj boli, ko slišim o hudih dogodkih naokrog po svetu … Kot da Jezusu ni mar, kot da spi, kot da mu je vseeno, kot da ga ni, kot da ni tisto, za kar se nam je razodel …

To mu ponavadi rečemo, ko se vržemo v krivdi v neustavljivo živčno garanje, kot so učenci neutrudno metali vodo iz čolna.

Hudič nam navdihne misel, da se bomo rešili iz viharjev življenja sami. In niti pri tem se Jezus ne zgane, da bi pomagal, on dremlje. No, če lahko ustavi vihar, mu res ni treba tja v en dan pretegovati mišic. Ampak to se nam sredi zaletavanja pogosto ne posveti – mi bi radi, da bi Bog delal po naših načrtih in nismo še odprti za njegov Načrt.Neverjetno pa me je strah apatije našega časa, našega spanja na krmi čolna, v katerem smo vsi; tistega grozljivega občutka, da nam je za stvari v našem svetu postalo preprosto vseeno.

Pa kaj, če se sto ljudi utopi na morju. Pa kaj, če se drugim godi krivica. Pa kaj, če vsi vemo, da nekaj ni prav. Vse to tiho toleriramo.

Strah me je, ker brezbrižnost človeka najbolj razčloveči, namesto sočutja mu privzgoji cinizem, namesto idealizma pa naveličanost. Táko vzdušje potem ohranja krivice in družbeno neravnovesje, kar vodi v konflikte in nezadovoljstvo, od tega pa je potem samo še korak do nasilja.

Sprašujem se zakaj je tako. Morda nas je premagala utrujenost, morda negotovost, kaj je res in kaj ne, težko vemo, kdo samo manipulira z nami in kdo misli resno. Morda razočaranje nad idejami in ljudmi, v katere smo nekoč naivno verjeli.

Morda nas je ravno zato prevzela misel, da nima smisla kaj ukreniti, ker tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Ali pa bi to, da bi kaj spremenili, od nas zahtevalo preveč časa in energije. Ali pa nas je preprosto strah sprememb, čeprav je stanje slabo, ne vemo, če ne bo potem še slabše.

V tem čudnem stanju Jezus pravi: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40). Morda pa je to pri apatiji največja težava, strah in pomanjkanje vere. Že majhno dejanje bi naredilo veliko, že samo to, da bi se prebudili in zakričali. Čeprav zaman.

Zato je tu nevihta, vihar, da bi se človek prebudil.

Vedno znova pozabimo, koga imamo v čolnu – in zganjamo paniko zaradi vsakdanjosti.

Zato je vse, kar je potrebno, da v svojem življenju “zbudimo Jezusa”. Da se med svojim vsakodnevnim živčnim hitenjem toliko ustavimo, da se spomnimo nanj, na krmi našega življenja, in se odpremo za njegovo pomoč.

In skoraj nikoli ne odgovori v okviru naših omejenih pričakovanj – ne, ne bom nam pomagal metati vode iz čolna; ustavil bo sam vihar!