20. februar: Ne blebetajte

Ne blebetajte

V današnjem evangeliju gre za vprašanje molitve. O tem je že veliko napisanega in izgovorjenega in nikdar se ne moremo dobro približati temu krščanskemu pojmu. Molitev je rešitev za vsako življenjsko težavo, toda kakšna naj bo ta molitev. Jezus nam pravi: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili«. Včasih se mi zdi, da moramo pri molitvi izpolniti neko določeno normo. Nobena odvečna beseda ne bo ganila nebeškega Očeta, ker molitev ni izgovarjanje nekih magičnih obrazcev. Molitev je dejanje vere: »Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.« Če se postimo ali dajemo miloščino iz verskega razloga, potem so tudi ta dejanja molitev.

Pri molitvi ne gre namreč toliko za besede, temveč gre za dejanje. Ko gre Jezus na goro molit, evangeliji ne pove nič o Njegovih besedah, temveč govori o dejanju: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu«. Ko želimo Boga razžaliti z grehom, ne potrebujemo veliko besed, kajti: ko krademo, nečistvujemo, ubijamo, malikujemo itd. tega ne počnemo z besedami. Temveč predvsem z dejanji. Lahko se z različnimi besedami izgovarjamo zakaj ne gremo k maši ali zakaj ne gremo k češčenju svete evharistije, toda bistvena stvar je, da ne gremo.

Jezus torej ni molil samo z besedami, temveč s celim svojim telesom. S celim telesom je tako goreče molil, da je v Getsemanskem vrtu potil krvavi pot. Ko smo torej pri sveti maši, pri sveti maši sodeluje celo naše telo, da bi duša čimveč pridobila: ko stojimo, sedimo ali klečimo. To ni cerkvena gimnastika, to je telesno sodelovanje. Ko izgovarjamo besede, ko pojemo, poslušamo, aktivno sodelujemo pri obredu, kajti obred je sredstvo pogovora med celim živim človekom in Bogom. Zato sta sveta maša, posebej nedeljska in češčenje Najsvetejšega Zakramenta najboljša in najučinkovitejša načina molitve.

In ko smo pred Najsvetejšim zakramentom, ni bistvena količina besed, ki jih izgovorimo, ali mislimo, temveč naša telesna prisotnost. Zakaj ko grešimo, ne grešimo samo v mislih ali besedah, temveč tudi v dejanjih. Zato tudi, ko molimo, molimo ne samo v mislih ali besedah, temveč v dejanju.

Pogani mislijo, da se moli z veliko govorjenja. Tudi mnogi kristjani so prepričani, da moliti pomeni govoriti Bogu kakor papagaji. A molitev se dogaja v srcu. Očenaš je lahko tudi tiha molitev. Dovolj je, da se postavimo pod Očetov pogled in se spomnimo njegove očetovske ljubezni. To zadostuje, da smo uslišani.  Lepo je vedeti, da naš Bog ne potrebuje žrtev, da bi ga osvojili. Naš Bog ne potrebuje ničesar. Pri molitvi prosi samo, da smo odprti za pogovor  z Njim, in da se vedno spoznavamo kot njegovi ljubljeni otroci. On nas zelo ljubi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.