25. februar: Druga postna nedelja

2. postna nedelja

Evangelist  nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne, samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je Jezusovo obličje spremenilo. Osupli so pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o ‘izhodu’, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja.

Prav ta dva moža, sta lahko lepo povabilo, kaj je spremenjenje.

Mojzes je bil po sili razmer zavržen otrok. Tujec na faraonovem dvoru. Štirideset let potem živi kot pastir v puščavi. Na gori Horeb se mu Bog prikaže v gorečem grmu in mu razodene svoje ime.  Vročekrvni Mojzes postane sočuten in nežen mož, potrpežljiv voditelj, vztrajen in do konca zvest Bogu. Kljub upornemu ljudstvu, ki ga mora voditi, ne izgubi vere v odrešenje. Nobena žrtev mu ni odveč, da le reši svoje ljudstvo zablod. Ima  zelo jasno hrepenenje po neskončno lepem cilju – obljubljeni deželi in zagotovo tudi po božji podobi, ki jo v njem kleše Bog sam. To  ga lahko vodi prek vseh ovir.

Podoben lik je Elija, o katerem vemo precej manj. Včasih pa rečemo: Kakršna smrt, takšno življenje. Glede na to, da je bil Elija z gorečim vozom vzet v nebo, lahko rečemo, da je bil nadvse goreč, strasten prerok. Nobena preizkušnja mu ni bila preveč, ker je gledal v lepoto Boga.

Ta dva moža nas učita, da Gospodovo spremenjenje  pomeni to, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je božja podoba v nas. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podoba nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe.

To je predokus velike noči. Zato  je Peter vzkliknil: ‘Dobro je, da smo tukaj’. Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!

Spremenjenje se je zgodilo v točno določenem trenutku Jezusovega poslanstva, torej potem, ko je učencem zaupal, da bo moral ‘veliko pretrpeti…, biti umorjen in tretji dan vstati’. Jezus ve, da oni ne sprejemajo  resničnosti križa, resničnosti Jezusove smrti in jih zato hoče pripraviti za prenašanje pohujšanja trpljenja in smrti na križu, da bodo vedeli, da je to pot, preko katere bo nebeški Oče dal prispeti svojemu Sinu v slavo, ko ga bo obudil od mrtvih. To pa bo tudi pot učencev, saj nihče ne prispe v večno življenje, če ne hodi za Jezusom tako, da v zemeljskem življenju nosi svoj križ. Vsakdo od nas ima svoj križ in Gospod nam kaže cilj te poti, na kateri nosimo svoj križ, ki je vstajenje, lepota.

Kristusovo spremenjenje nam  kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje je potreben in začasen prehod. Po trpljenju  nam v Kristusu zasije  brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo…, a vedno iščoč Gospoda.

Dejansko evangelist vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, ‘medtem ko je molil’. Potopil se je v zaupen pogovor z Očetom in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel Očetovo zveličavno voljo, vključno s križem, ga je prežela Božja slava, ki se je izražala tudi na zunaj.

Tako je namreč, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja človeka  od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli njega. Kolikokrat smo srečali ljudi, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz oči, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namreč z lučjo Svetega Duha. Z veseljem nadaljujmo našo postno pot. Dajmo prostor molitvi in Božji Besedi, ki nam jo v teh dneh bogoslužje v obilju predlaga.

Devica Marija naj nas uči, da bomo ostali z Jezusom tudi, ko ga ne bomo razumeli in ga dojeli. Kajti samo, če bomo ostali z Njim, bomo videli Njegovo slavo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.