28. februar: Eden na levici in eden na desnici

Eden na levici in eden na desnici

Vsi znamo zelo dobro prepoznati navzočnost nekoga, ki nam je moteč, ko na primer nekoga srečamo na ulici ali prejmemo nek telefonski klic. Takoj pomislimo: ‘Koliko časa bom moral poslušati to pritoževanje, govorice, prošnje ali to bahanje?’ Dogaja se tudi, da so nadležne osebe ravno tiste, ki so nam najbližje: med sorodniki se vedno kakšna najde, ne manjkajo na delovnem mestu, nanje naletimo celo v prostem času. Kaj moramo storiti v teh primerih? Zakaj je med dela usmiljenja prišteto tudi to?

Spontano se torej zastavi vprašanje: Ali si kdaj izprašamo vest, da bi videli, če smo tudi mi kdaj nadležni drugim? Lahko je pokazati s prstom na napake drugih, a naučiti se moramo postaviti se na mesto drugega.

Poglejmo Jezusa: koliko potrpežljivosti je moral imeti v treh letih svojega javnega delovanja! Ko je bil enkrat na poti s svojimi učenci, ga je zaustavila Jakobova in Janezova mati in mu rekla: ‘Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici’ (Mt 20,21). Jezus pa dogodek izkoristi za temeljni poduk: njegovo kraljestvo ni kraljestvo oblasti in slave, kot so to zemeljska kraljestva, ampak je kraljestvo služenja in darovanja drugim. Jezus uči, da moramo vedno iti k bistvenemu in gledati dlje, da bi z odgovornostjo sprejeli svoje poslanstvo.

Tukaj bi lahko videli poziv k drugima dvema deloma duhovnega usmiljenja: ‘opominjati grešnike’ in ‘učiti nevedne’. Pomislimo na velik trud, ki je lahko potreben, kadar pomagamo osebam rasti v veri in življenju. Pomislimo na katehiste, med katerimi so mnoge mame in redovnice, ki svoj čas posvečajo učenju otrok o osnovah vere. Koliko napora je potrebnega, predvsem kadar bi se otroci raje igrali kot pa poslušali katekizem.

Spremljanje na poti iskanja bistvenega je lepo in pomembno, saj tako med seboj delimo veselje ob okušanju življenjskega smisla. Pogosto se zgodi, da srečamo ljudi, ki se zaustavijo pri površinskih, kratkotrajnih in banalnih stvareh. Včasih zato, ker niso srečali nikogar, ki bi jih spodbudil k iskanju nečesa drugega, k vrednotenju pravih zakladov. Učiti gledati bistveno je pomembna pomoč predvsem v času, kot je naš in za katerega se zdi, da je izgubil smer in teče samo za kratkotrajnimi zadovoljstvi. Učiti odkrivati, kaj Gospod želi od nas in kako mu lahko odgovorimo, pomeni stopiti na pot rasti lastne poklicanosti, na pot resničnega veselja.

Jezusove besede, namenjene Jakobovi in Janezovi materi in nato tudi vsej skupini učencev, kažejo pot, na kateri se lahko izognemo zavisti, častihlepnosti in laskanju, skušnjavam, ki prežijo tudi na nas kristjane. Zahteva po svetovanju, opominjanju in poučevanju ne sme povzročiti, da bi se čutili boljši od drugih. Predvsem nas obvezuje, da vstopimo sami vase in preverimo, ali smo dosledni v tistem, kar zahtevamo od drugih  Sveti Duh naj nam pomaga, da bomo potrpežljivi v prenašanju drugih ter jim bomo ponižno in preprosto svetovali.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.