28. marec: Veliki četrtek

Veliki Četrtek

Jezus je z umivanjem nog svojim učencem pokazal da je služenje pot, na katero naj se podajo, če hočejo živeti vero vanj in pričevati o njegovi ljubezni.

S tem, da je apostolom umil noge, je Jezus hotel pokazati način Božjega delovanja do nas. Želel je dati zgled za svojo novo zapoved ljubezni.

Ljubezen je torej konkretno služenje drugim. Ljubezen niso besede, so dejanja in služenje; ponižno služenje, storjeno v tišini in skritosti.

Ko je Jezus umil noge učencem in jim rekel, naj tudi sami delajo tako, nas je povabil, naj priznamo svoje pomanjkljivosti in molimo drug za drugega, da bi znali iz srca odpustiti.

Ljubezen in služenje, pomagati drugim, služiti drugim. Ljubezen je ravno to, da pozabiš nase in misliš na druge. Z umivanjem nog nas Gospod uči biti služabniki, kakor je tudi On bil služabnik nam, vsakemu med nami.

Posledica ljubezni in služenja je mir. Ustavim pa se pri vprašanju, kako se je čutil mir pri tej prvi sveti maši? Ali se je sploh čutil?

Juda Išakrijot gotovo ni mogel imeti iskrenega miru. Preganjala ga je misel na trideset srebrnikov, lahek zaslužek. Preganjal ga je nemir zaradi naklepa, da Učenika izda, mogoče ga je preganjalo tudi sovraštvo do Gospoda. Juda je preganjala slaba vest, saj je v globini vedel, da mu Gospod ni naredil nič žalega. Miru torej Juda ni imel in ga ni mogel posredovati.

Apostol Peter je ostajal pri svojih predstavah. Ni se mogel umiriti ob podobi Odrešenika, ki je vsem služabnik. On bi še vedno imel Odrešenika po svojih predstavah in željah. Najbrž ga je Gospod s svojo držo celo jezil. Zakaj ne sliši njegovih pripomb, kakšen naj bi Odrešenik bil. Vsaj malo bi se lahko potrudil in spremenil.

Kje so drugi učenci? Zadnja večerja daje precej žalostno podobo. Učenci se zdijo nekam odsotni. Celo izbrana trojka po večerji v vrtu Getsemani zadremlje. Najbrž so na nek način dremali tudi pri zadnji večerji, ker niso mogli dojeti, kaj jim Gospod govori. Mir? Bil je bolj dremež, kot pozdrav. Pozdrav dolgočasja in moč navade.

Kaj naj torej podelimo mi, ubogi, po 2000 letih. Je sploh kdo imel pri prvi sveti maši mir?

Dva smo najbrž spregledali. Jezus je ohranil globok notranji mir. Vse je šlo drugače, kot si je najbrž želel. A v popolnem zaupanju Očetu ohranja mir. Ve za izdajstvo, vidi zaspane apostole, spopada se s trmastim Petrom, vendar vse se dogaja v Očetovem naročju. Ker je eno z Očetom, ohranja mir v še tako težkem trenutku.

Drugi pa je apostol Janez. Če se Jezus naslanja na Očeta, pa se apostol Janez naslanja na Učenika in Gospoda. Ko sloni na njegovih prsih, mu s tem izraža popolno zaupanje. Ne more dojeti vsega, ve le eno in to mu zadošča: Gospod je edini Učitelj in edini Odrešenik. On je Božji sin, ki mu prinaša odrešenje.

Mir? Tudi danes ga moremo podeliti le, če se naslonimo na Gospodove prsi in v globini priznamo sebi, Njemu in bližnjim, da je On edini Odrešenik in Gospod. Samo v tem zaupanju je mogoč resničen mir. Prosimo za ta dar zaupanja, da bi prejeli mir, ki ga svet ne more dati.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.