31. marec: Velika noč

Velika noč

Za nami je teden, v katerem nam Bog kaže svojo neverjetno pot, ki presega naš razum. Pred enim tednom smo sledili Jezusu, ki je vstopal v Jeruzalem. Ljudstvo ga je želelo postaviti za kralja. Kdo bi takrat, pred dva tisoč leti, ko se je to godilo rekel, še ta teden bo umorjen? Ni minilo šest dni, ko je isto ljudstvo kričalo Križaj ga! Izbralo je Baraba in križalo Njega, ki je hodil po njihovih ulicah jih ozdravljal bolezni, tolažil, izganjal hude duhove in učil. Kdor bi na prvi veliki petek, pred dva tisoč leti, ko se je to zgodilo, rekel, to ni konec, to je veličasten začetek nove dobe, bi bil nor. Pa vendar, kar se zdi danes v naših očeh nemogoče, je lahko že jutri resnično, če je to božja volja. Gospod je tretji dan vstal. Kdo bi spet rekel, da bo prva priča vstajenja Marija Magdalena, uboga žena, ki jo je Jezus pobral na cesti, propadla prostitutka, brez vsakega občutka zase in za Boga? Kdo bi si mislil, da je to mogoče? Kaj si je mislil Bog, da je pripravil takšen scenarij za začetek Cerkve? A to so le prvi trije dnevi Cerkve. Bog jo je postavil v trenutku svoje smrti na križu, ko se je Juda, ki je Jezusa izdal verjetno že obesil in Peter, ki je Jezusa zatajil, razjokal, ostali učenci pa so se razbežali.

Ob tem scenariju ne vem, ali bi se jokal ali smejal. Mar ni Bog nor, nor za našo pamet, a moder za našo nespamet. Tisto, kar je v svetu modrega, je postavil na glavo in kar je norega je dobilo novo vrednost. Bog daje vsem stvarem čisto novo ceno, nov obraz. In v tem je veselje velike noči. Bog dela vse novo! Nič ga ne ustavi, da izpelje svoj čudovit načrt ljubezni. Zato želi, da se tudi mi ne ustavimo.

Kolikokrat rečemo: To je nemogoče! Ne, pri Bogu ni nič nemogoče:

–          Če lahko slavljenje judovskega kralja, še isti teden zamenja: Križaj ga!,

–          če zločinska smrt pomeni nov začetek,

–          če je lahko najbolj obrobni človek, prva priča nove dobe,

–          če so ribiči lahko temelj največji svetovni organizaciji – Cerkvi, potem ni nič več nemogoče!

Odprimo vrata Kristusu! Ne bojmo se Kristusa in mu zaupajmo. On dela vse novo. On dela, ne mi. Njemu je vse mogoče, ne nam. Vendar spustimo ga v naša življenja. Nehajmo govoriti, nemogoče je živeti Evangelij, nemogoče je biti resničen, iskren, pošten v tem svetu. To je laž. Resnica je, da je pri Bogu vse mogoče. Če se mu odpremo, on deluje, on spreminja smrt v življenja, konec v

nov začetek, norost v višek modrosti. Nič ni nemogoče! Po veliki noči je vse mogoče!

Kristus še vedno spreminja tok zgodovine. Temo velikega petka spreminja v svetlobo vstajenja! Obrobne postavlja za papeže in kralje. Mogočne meče s prestolov, zmedene postavlja na trdna tla. Tudi danes lahko spoznamo, kot so nekateri spoznali v njegovem času: Vse prav dela: Slepim daje da vidijo, nemim, da govorijo. Tudi danes vodi življenje vsakega od nas, življenje narodov in življenje Cerkve. Naj se zdi še tako noro, je še vedno tu, je vstal in živi! Le odpreti se moramo Njemu, ki mu nič ni nemogoče.

Vse je mogoče! Vse, če se bomo oklenili Njega, ki je vstal in živi. Želim vam, da bi se v vseh trenutkih svojega življenja spominjali neverjetnega scenarija velikega tedna od cvetne nedelje do velike noči. Kadar smo na konju, ko nas hvalijo, pazimo, mogoče je cvetna nedelja. Ko smo v temi velikega petka, ne pozabimo, čaka nas velika noč. Odprimo svoja življenja Njemu, ki vse vodi. Naj vodi naše življenje, da bomo tvegali iz resnice in ljubezni iti na križ. Da bomo verjeli, da smrt ni nikoli konec, ampak vedno le začetek! Veselo alelujo vam želim! Bog je vstal in živi! Zaradi njega je tudi danes vse mogoče!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.