Ponedeljek, 1. april: Velikonočni ponedeljek

Velikonočni ponedeljek

Ko se srečamo z dogodkom, sploh izrednim, imamo vedno različne možnosti odziva: mirno ali viharno, prenagljeno ali umirjeno, veselo ali žalostno … Precej je odvisno od naše splošne naravnanosti. Od prejšnjih odločitev. Od splošne drže.

Zato tudi ob “praznem grobu” naletimo na dva nasprotna odziva. Na eni strani preprosta radost žensk, ki srečajo Vstalega. Svet bo preplavljen z njo, in z milostjo, ki jo prinaša. Te resnice ne more nič ustaviti.

In na drugi strani? Plačati ogromno vsoto, da se razširi laž in zamolči resnica. Resnice z denarjem ne kupiš, kvečjemu jo za nekaj časa poskušaš najeti. Pa se večinoma ne da za prav dolgo. Če je kaj tragikomično, je to podkupovanje za molčečnost. Kako strahopetno dejanje!

Se moramo pa vedno znova vprašati, na kateri strani smo mi. Smo pripravljeni sprejeti resnico? O vstajenju, o rešitvi, o usmiljenju …

Vedno znova se moramo vprašati: računamo na svoj ugled – ali na neuničljivo Resnico našega rešitelja in vladarja Jezusa.

Žene so se ob srečanju z angeli, ki oznanjajo veselje, bale in hkrati doživljale veliko veselje. Veselje pa ne more biti polno vse dokler se Jezus sam ne pokaže. Pride in ju pozdravi. To njuno veselje dopolni. Lahko sta mu blizu, ga objameta: Vstal je!

Jezus nam kaže pot življenja in nas s svojo navzočnostjo napolnjuje z radostjo. On je vidna navzočnost nevidnega Boga.

Srečanje z Vstalim za obe ženi postane poslanstvo. Veselje jima je dano zato, da pojdeta in sporočita drugim, naj gredo v Galilejo, kjer ga bodo videli. Veselje vstajenja postane naloga oznanjevanja tudi zame in zate. Ko nam Gospod podari radost svoje navzočnosti in bližine, tudi mi pohitimo, da bi to radost delili z brati in sestrami.

Drugi učinek, ki ga ima sijaj vstajenja, pa je negativen za tistega, ki ga noče sprejeti. Vojaki in starešine, ki skupaj kujejo zaroto, nočejo videti luči vstajenja, ampak jo na vso moč zanikajo. Poslužujejo se laži in zavajanja. Vojaki so vendar spali, kako so mogli videti učence, ki so ukradli Jezusovo telo? Njihovo pričevanje se samo po sebi izniči.

V nas je vedno tudi skušnjava, da bi skrivali resnico, da bi se zaprli pred Božjo resnico in se zatekli v lastne zarote in obrambo svojih ozkih in sebičnih interesov. V nas je tudi težnja, da se vedno bolj oddaljujemo od preprostosti resnice, da ustvarjamo zmedo in dvome.

Le če se odpremo resnici smo v miru in lahko z vso preprostostjo živimo ustvarjalno življenje. Prosimo za dar, da bi bili popolnoma odprti za njegovo luč in razpoložljivi za poslanstvo: deliti z drugimi radost navzočnosti Vstalega Kristusa.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.