Morali bi se veseliti

Veselila se je rojstnih dni. Veselila se je druženja z najdražjimi in posebnih, primernih znakov pozornosti. Ljudje imamo radi pozornosti. Seveda imamo radi pozornost, ko je ta iz ljubezni, ne iz obupa. Zdi se mi, da je obupa žal vedno več. Molitev za mir mi postaja vedno bolj pomembna. Vsekakor pa je bila prijateljica hvaležna za vse, s čimer so jo razveselili dragi ljudje ob njenem rojstnem dnevu. Vendar zadnje čase ne razmišlja ravno o darilih, ampak si želi predvsem miru in vrnitve nekega starega, starega občutka … Tistega, ko se veseliš svojega rojstnega dne.

Neka druga oseba
Papir je nenavadna kombinacija moči in omejitev. Lahko se vname in v svojem jedru lahko nosi tudi najtežje besede. Morda prav zato reža, ki jo ustvari papir, še posebej boli. Oseba je tudi kombinacija moči in omejitev. Vsako obliko moči, ki jo človek ima, je treba razviti do polnosti kot cvetočo rožo. Da, cvet oveni. Da, človek je usahnil. Vseeno se mi zdi, da ni primerno oditi “brez boja”. Spominjam se zelenja, ki brsti. Ne spomnim se podrobnosti tega procesa. Všeč pa mi je prva misel, ki pride na misel, ko pomislim na to. Zelenje gre ven “bojno”. Mislim, da je v razumnih mejah dobro, da se človek bori s svojimi omejitvami in razvija lepoto svoje moči kot razpršeni, prosti cvetni listi rdeče vrtnice. Boj je vedno malo krvav, kri pa je v mnogih oblikah. Včasih je celo videti kot tišina ali kot potok. Kaj storiti naprej? Bolje rečeno: “Kako sploh?” Jaz bi rekel: “Borba”.

Nekatere človeške omejitve so vtisnjene v ljudi kot težke besede na neke papirje. Peljejo nas nazaj. Ni nam do tega, da bi šli v preteklost. Ne želim preskočiti sedanjosti, da bi šel v prihodnost. Ne želim zamuditi tistega trenutka, ki je nekaj takega kot “prebiti lupino semena”. To je najmanj, kar lahko naredim, kljub vsem mojim neprijetnim izkušnjam, napakam in strahovom, ki so kot nepremagljivi kamni na moji poti. Ne rečem, da sem vesel zaradi svojih neprijetnih izkušenj, napak in skrbi. Pravim, da se želim boriti za dobro darilo in želim občudovati razpršene, proste, cvetne liste rdeče vrtnice. Včasih se je težko oddaljiti od tistih “nepremičnih kamnov”. Obstajajo opomniki. Te opomnike imenujem “podla ogledala”. Neverjetno, koliko časa lahko človek preživi pred ogledalom, kajne? Ravno toliko, da pozabi, da se lahko spreminja in dela dobro. Ravno toliko, da se vpije, če ne umakne oči s teh “zlobnih ogledal”.

Kliše?
Spet se veseli rojstnih dni. Pogleda te z nasmehom in vrže neko klišejsko izjavo, kot je “Pomembno je živeti v tem trenutku.” Nekateri mimoidoči zmajujejo z glavami, jaz pa sem vesela, da se veseli svojega rojstnega dne. Ne zanima me, če je izjava klišejska, če je resnična. Res, pomembno je živeti. Naj nam ljubi Bog da mir in naj bo čim več življenja! Nekaj ​​lepega je v tem, da so zgoraj omenjeni “fiksni kamni” in “ogledala” popravljeni. Medtem ko oni ne gredo nikamor, grem jaz nekam. Rojstne dneve je treba praznovati z veseljem.

vir: Žena vrsna, Marija Piskulić

foto: Pixabay

obj.: N. N.