Vedno se spomnite vonja po blatu, da se ne boste želeli vračati k njemu

Ob neki priložnosti je v moji družbi tekel pogovor o današnjem ženskem oblačenju. O dekletih, ženskah, materah, ki so pomanjkljivo oblečene. In to počnejo zavestno, da bi pritegnile pozornost iz kakršnega koli razloga, saj so razlogi različni …

Ne, to ni bolezen. Je..
Potem ena oseba izjavi, da je to bolezen.

Vendar ne. Ni. Ker sem bila tisto kratko krilo, visoke pete in provokativna obleka v nočnih izhodih. In to ni bila bolezen. To so bile rane. Globoke rane so se zarezale v dele mojega srca. Bile so tako hudo vrezane, da me je bilo strah pogledati jih. Tako so bolele in pekle. Bil sem kot ranjena zver, ki stoka od bolečine v globokem gozdu.

Ne, to ni bolezen. Zaradi velikega pomanjkanja samozavesti mislite, da ste zaželeni, če nosite kratko in oprijeto, odprto in prozorno. To je trik. Zaželeno je samo vaše telo.

Ne, to ni bolezen. Negotovost ti laže, da je vse navzven. Negotovost je tista, ki vam šepeta, da vam bo nekoliko provokativnega oblačenja in spogledovanja pomagalo, da se boste počutili varne.

Niti nisem toliko iskala ljubezni, kot sem iskala varnost. Vse na napačnih mestih in z napačnimi ljudmi. Tavam in mislim, da bom tam varna. Tam mi bo dobro. Včasih mi je bilo očitno “dobro”.

Luknja v mojem srcu

A v resnici ni bilo. V iskanju varnosti, ljubezni, iskanju »tistega nečesa« sem se izgubila. Enostavno nisem vedela, da iščem Boga. Tudi takrat nisem preveč razmišljala o Njem. Razen, ko sem včasih šla v cerkev in tiho sedela v zadnji klopi. Gledala sem vrata spovednice, a nisem vstopila.

Nisem vedela, da je Bog, ko me je ustvaril, naredil tudi luknjo v mojem srcu. Praznino, ki jo lahko zapolni samo njegova ljubezen. Tako, da osvetli celotno notranjost. Da moje telo postane tempelj Svetega Duha in kraj, kjer prebiva Jezus. Sploh se nisem zavedala, da je tako veličasten, da je svoje ime zapisal v naš DNK. Torej je na ta način povezan z nami za vedno.

Kako sem vedela, da iščem Njega? Bila sem kot Samarijanka pri vodnjaku. Iskala sem vodo, bila sem tako žejna, da sem prosila za kapljice, pa na napačnih mestih in pri napačnih ljudeh. Mislim, da imam polno in dobro življenje. In zakaj nisem mogla biti sama s seboj? Zakaj bi šla v cerkev in samo sedela tam? Zakaj sem bežala pred njim, se oklepala svojega gnilega sveta?

Ne potrebujem več potrditev ljudi
Dokler … dokler se mi ni približal kot Samarijanka in me oborožil s svojo sveto Besedo. Dopuščal je različne situacije v mojem življenju, ki so me vrgle v njegov objem kot val morja, ki se razprostira na obali.

Od takrat ni nič več tako, kot je bilo. Pokazal mi je, kako usmiljen je Bog. Ne potrebujem več skromnih oblačil, da bi si nekaj dokazala. Ne potrebujem več potrditev ljudi. Moja pot me ne vodi več na napačne kraje, ker sem na tej univerzi srečala Živo besedo.

Nihče ne more zaceliti ran, ki smo jih dobili od staršev, zakonca, družine, prijateljev. Nihče razen Boga. Nihče se ne more dotakniti vašega srca tako kot Njegova sveta navzočnost. In ko se to zgodi, takrat milost kar teče na nas. Nenehno.

Zapomni si vonj po blatu!
Zato, ko vidim pomanjkljivo oblečena mlada dekleta, vem, koliko jim družba nalaga, koliko se dokazujejo. Vem, da je v vsakem skvotu ranjeno in nesamozavestno dekle.

Med njimi so tudi takšni, ki hodijo v cerkev. Tudi matere, dobre gospodinje in žene, ki redno hodijo k maši. Potem se na plaži pojavijo v skromnih kopalkah, na družbenih omrežjih objavljajo slike … In ljudje, ki so se zgledovali po njih, so šokirani.

In to je tisto, kar je žalostno. Da ta Beseda ne pride do naših src. V takšnih primerih se zavemo, kako močno bi moral moliti za ta ženska srca. Ker tako močna kot je, je prav tako tudi ranljiva. Podvržen udarcem in obsojanju. In dobro vem, kako je, ko te drugi tepejo in obsojajo za grehe in prestopke.

Vedno se spomnite vonja po blatu, da se nikoli več ne boste želeli vrniti k njemu! Zato, sestra, brat, močno molite za vse žene, za vsa dekleta. Da spoznajo Božjo milost in prepoznajo svojo poklicanost v življenju. Naj bodo njihove poti vedno usmerjene k učencu, kjer bodo srečali Mojstra.

Moli, sestra, moli, brat! Molite za vse ranjene duše, da bi spoznale Božjo milost in bile žive priče Božje ljubezni!

vir: Žena vrsna, Iva Čolić

foto: PixaBay

obj.: N. N.