Torek, 21. maj:Biti kot otrok

Biti kot otrok

V današnji Božji besedi beremo, da so se apostoli nekoč prepirali med seboj o tem, kdo med njimi je največji, a Jezus na sredino med nje postavi otroka. Kako pomenljivo dejanje!

Ali ni hotel s tem pokazati, kam otrok v resnici spada – v sredino, v središče naše pozornosti, ljubezni, zanimanja, skrbi in prizadevanja. Otrok je v središču vsake družine in mora biti v središču vseh vzgojnih pobud. V središču, ko oblikujemo in izbiramo radijske in televizijske programe. V središču skrbi za prometno varnost. V središču socialnih pobud, razmišljanj in odločitev …

Otrok je sveta stvar, so rekli že stari Rimljani. Četudi niso poznali Kristusovega nauka in niso vedeli za Božje otroštvo, so že po naravi kljub nekaterim poganskim navadam imeli otroka za sveto bitje z nedotakljivim dostojanstvom.

In kakšno mesto ima v današnji slovenski družbi ljubezen do otroka, spoštovanje njegovega nedotakljivega dostojanstva vse od spočetja naprej? Pa njegova prihodnost?

Za ogledalo si danes vzemimo Prešerna. V pesmi Nezakonska mati slišimo pretresljivo vprašanje mlade matere, ki se je vsi sramujejo in so jo pustili na cedilu: »Kaj pa je tebe treba bilo, / dete ljubo, dete lepo, / meni mladi deklici, / neporočeni materi?« Odgovor na to tesnobno vprašanje najde mati v otrokovih očeh, v katerih sluti odsev nebes, odsev Boga: »Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.« Končno zaupa otrokovo usodo Bogu in se ne meni za to, kako jo vsi obsojajo. Zase sklene: »Al te je treba bilo al ne, / vedno bom srčno ljubila te.«

A naše ravnanje in javno mnenje navdihuje vse prej kot ljubezen do otrok. Preplavlja ga samouničevalna miselnost, potegovanje za to, »kdo je večji in močnejši«, da lahko odloča in sodi o drugem, hkrati pa primanjkuje spoštovanja materinstva, starševstva, pritrjevanja življenju in veselja nad njim.

Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Najmanjši so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.