Ponedeljek, 20. maj:Marija mati Cerkve

Marija mati Cerkve

Marija je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu, ta misel me je spremljala, ko sem razmišljal o današnjem prazniku. O Mariji vemo resnično zelo malo, prav tako o Sveti Družini. Kako so gradili medsebojno povezanost, kakšni odnosi so vladali v njej, kakšna je bila vzgoja itd.? Za Marijo evangelisti nekajkrat pravijo, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila in premišljevala v svojem srcu. Ta drobna opomba nam lahko služi kot temelj za naše razmišljanje.

Besede ‘ohraniti v svojem srcu’, pomenijo več kot le zapomniti si. Srce je simbol življenja in ohraniti v srcu pomeni, da se nas je nekaj globoko dotaknilo, da se je dotaknilo našega življenja. Kar je seglo do srca, ne ostane mrtvo, ampak nas spreminja. Marija je o tem tudi premišljevala. Premišljevanje je določalo smer spremembam, ki jih je ohranjena beseda v srcu prinašala.

Ob tem mi je prišla na misel tale zgodba. Ostarelega profesorja so povabili, naj bi za skupino petnajstih direktorjev velikih podjetij spregovoril o učinkovitem načrtovanju časa. Na voljo pa so mu dali le eno uro. Profesor je pred njimi naredil tale poskus: Izpod mize je vzel več litrski lonec. Potem je vzel v roke nekaj velikih kamnov, velikih kot teniške žogice ter jih položil vanj. Ko je bil lonec poln do roba in vanj ni mogel dati nobenega več jih je vprašal: »Ali je lonec poln?« Vsi so odgovorili: »Da.« Počakal je nekaj trenutkov in jih še enkrat vprašal? »Zares?« Spet se je priklonil in izpod mize potegnil posodo, polno drobnih kamnov. Skrbno jih je potresel na debele kamne, narahlo potresel lonec, da so zdrsnili na dno. Ponovno jih je vprašal? Ali je poln? Sedaj so dojeli, zato so rekli: »Verjetno ne.« Potem je vzel pesek in ga nasul. Ponovil vprašanje. Vsi so odgovorili: »Ne.« Vanj je nazadnje nalil vodo. Na koncu poizkusa jih je vprašal, če so razumeli sporočilo. Najpogumnejši je rekel: »To nam kaže, da tudi če mislimo, da je naš čas povsem zapolnjen, lahko dodamo še več nalog in več srečanj.« »Ne«, je rekel. »Če ne postavimo najprej velikih kamnov, in damo prej drobne, velikih ne bomo dali noter. Če damo prednost manjvrednim stvarem v življenju, potem pomembnih ne bomo mogli staviti vanj.«

Ob tem se torej poraja vprašanje: Kateri so veliki kamni tvojega življenja, tvoje družine oz. tvoje skupnosti? Če ostajamo na površju, v bežnih pogledih na stvari, če nas vodi lenobnost, iskanje užitka, ugajanje, pomembnost itd. najbrž ne bomo mogli stopiti v globlji odnos ne s seboj, ne z bližnjim, ne z Bogom. Ostali bomo prazni.

Marija nas vabi, da postavimo v življenje na prvo mesto tišino, v kateri je mogoče zaznavati stvari globlje, premišljevanje, ki nam pomaga stvari, ki so segle do srca, urejati, pogovor, ki nas povezuje z bližnjimi in molitev, ki vsemu daje trajno vrednost. Stopimo v njeno šolo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.