Skrivnost in paradoks svetosti

Kot mlad deček, star približno 10 let, sem naredil napako, ko sem uporabil jezik, ki sem ga pridobil z igrišča – in ga izgovarjal v bližini očeta. “Sveta krava!” sem vzkliknil, ne glede na razlog. Na moje presenečenje me je takoj posvaril: »Krave niso ‘svete’,« je rekel, »in te besede ne boš uporabljal na ta način.«

V retrospektivi je bilo dvakrat presenetljivo, ker je naša mala svetopisemska skupina – odraščal sem v fundamentalističnem protestantskem domu – le redko razpravljala o svetosti. Ko smo to storili, je bilo to običajno v smislu moralne dobrote. Nekaj ​​pa se mi je v očetovem kratkem opominu vtisnilo v spomin, ravno zato, ker je namigoval na skrivnost in paradoks svetosti.

O svetosti bi lahko napisali cele knjige. Veliko je bilo napisanega, tudi v zadnjih letih. Moja skromna ugotovitev tukaj je, da je svetost hkrati precej preprosta in neskončno skrivnostna. Na ta način odseva nekaj bistvenega o Bogu, ki je hkrati popolna preprostost in brezmejna skrivnost. In obojega ne moremo v celoti razumeti. Kot je zapisal sveti Avguštin: »Če bi ga razumeli, to ne bi bil Bog.«

Ali lahko torej v celoti razumemo in dojamemo svetost? Ne, ne v celoti, kot kaže Katekizem katoliške Cerkve v enem poglavju, ki neposredno obravnava svetost:

Božja svetost je nedostopno središče njegove večne skrivnosti. Kar se o njem razodeva v stvarjenju in zgodovini, Sveto pismo imenuje »slava«, sijaj njegovega veličastva. Ko je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti, ga je »ovenčal s slavo in častjo«, toda z grehom je človek »ostal brez Božje slave«. Od takrat naprej naj bi Bog razodel svojo svetost z razodetjem in dajanjem svojega imena, da bi človeka povrnil podobi njegovega Stvarnika (KKC, št. 2809).

Pa vendar smo poklicani, da smo sveti. Ta klic k svetosti seveda ni predlog ali postranska opomba. Nenavadno pa je, da je Geneza imela le eno omembo svetosti – in to se pojavi v poročilu o stvarjenju pred padcem: »Tako je Bog blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan Bog počival od vsega svojega dela. kar je storil v stvarjenju« (1 Mz 2,3).

Kot ugotavlja Scott Hahn v “Holy Is His Name” (Emmaus Road), bi “sedmi dan, sobota, veljala za svetega, ker ga posebej zaseda Bog.” In to je po drugi strani tesno povezano z resničnostjo zaveze, kajti hebrejska beseda sheva (»sedem«) »služi tudi kot beseda za prisego« — in svete prisege so v središču zaveznih odnosov.

Kot podrobno pokaže Hahn, so naslednje štiri knjige Pentatevha polne sklicevanj na svetost in zaveze. In kot opažajo evangeličanski avtorji (Matt Ayars, Christopher T. Bounds in Caleb T. Friedman) knjige »Holiness: A Biblical, Historical, and Systematic Theology« (InterVarsity Press), »Peteroknjižje najprej razume svetost kot »drugost«. … Kot vidi Peteroknjižje, je sveto sinonim za obnovo Božje podobe prek zvestobe zavezi. … ko je Božje ljudstvo zvesto zavezi (tj. sveto), mu je podobno; so nosilci božje podobe.«

Dober primer vsega tega najdemo v 3. Mojzesovi knjigi, kjer Bog sredi podrobnih zakonov o množici običajnih in svetih dejanj reče Mojzesu: »Kajti jaz sem Gospod, vaš Bog; posvetite se torej in bodite sveti, kajti jaz sem svet« (3 Mz 11,44). Izraelci so morali biti ločeni, ločeni in »drugi« v odnosu do poganskih narodov okoli sebe.

Malikovanje
Glede na to, da je človeška narava takšna, kakršna je, ima preostali del Stare zaveze številne opise ljudi, ki zapadejo v malikovanje in se ne uspejo odzvati klicu k svetosti. Skupaj s spodbudami, naj obnovijo svoje zavezne zaobljube, se vrnejo k postavi in ​​častijo samo Boga. »Ne obračajte se k malikom,« je ljudstvu rečeno, »in ne delajte si ulitih bogov: jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 19,4). Žal, malikovanje je bilo mnogokrat v zgodovini zelo pogosto. Kasneje je prerok Jona, ko je razmišljal v temi trebuha velike ribe, razmišljal: »Tisti, ki se ozirajo na prazne malike, zapustijo svojo resnično zvestobo« (Jn 2,8).

In tisti, ki bodo opustili svojo zvestobo Bogu, bodo izgubili orientacijo. Medtem ko svetost vodi v celovitost, malikovanje vodi v kaos. »Malikovanje je torej vedno politeizem,« je zapisal papež Frančišek v Lumen Fidei (2013), »brezciljno prehajanje od enega gospoda k drugemu. Malikovanje ne ponuja potovanja, temveč množico poti, ki ne vodijo nikamor in tvorijo ogromen labirint.« Edini izhod iz labirinta je življenje v Kristusu, da smo deležni božanske narave, ki jo je daroval troedini Bog (prim. 2 Pt 1,4).

S krstom, našim vstopom v novo zavezo, smo deležni svetosti svetega Božjega Sina Jezusa Kristusa (prim. Lk 1,35). Toda spet ne gre samo za to, da smo moralno dobri, kajti biti svet pomeni pripadati Bogu in samo Bogu, biti popolnoma usmerjen v »nedostopno središče njegove večne skrivnosti«. Kupljeni s ceno – Kristusovo odrešilno smrtjo in vstajenjem – poveličujemo Boga v svojem telesu, živimo skrivnost večne svetosti tukaj v času in prostoru (prim. 1 Kor 6,20).

Očetova grajajoča pripomba o besedi “sveti” mi je nedavno prišla na misel med liturgijo. Proti koncu bizantinskega bogoslužja smo po prejemu največjega zakramenta od vseh zakramentov, evharistije, zapeli te besede:

Naj bodo naše ustnice polne tvoje hvale, o Gospod,
da bi lahko opevali Tvojo slavo
smo se Ti zdeli vredni, da smo deležni tvoje
svete, božje, nesmrtne in življenje ustvarjajoče skrivnosti.
Ohrani nas v svoji svetosti, tako da
ves dan lahko živimo po Tvoji
resnici. Aleluja! Aleluja! Aleluja!

Ohrani v nas tvojo svetost. Ne le zato, da bi lahko »bili dobri«, ampak zato, ker je edino Bog Dober – in mi pripadamo njemu. Kar paradoksalno pomeni, da smo resnično sveti. Aleluja, resnično!

vir: Simply Catholic, Carl E. Olson

foto: PixaBay

obj.: N. N.