Kdo je “aktiven” katoličan?

Aktiven katoličan je tisti, ki poleg rednega obiskovanja maše in zakramentov opravlja službo bralca ali izrednega delivca obhajila, poučuje verouk, sodeluje pri Karitas ali je član župnijskega pastoralnega sveta. Ko pomislimo na »zelo dejavnega« katolika, se nagibamo k razmišljanju o nekom, ki je močno vključen v župnijske službe in programe.

Tak način razmišljanja na eni ravni ni napačen. Vsako župnijsko občestvo je odvisno od skupin župljanov, ki so pripravljeni pomagati v življenju župnije. Brez njih bi bila župnija revna in ne bi dobro delovala.

Dejstvo pa je, da je najosnovnejši in najnujnejši opis dejavnega katolika oseba, ki si poleg udeležbe pri maši in zakramentih prizadeva živeti katoliško vero v običajnih okoliščinah svojega življenja.

Preden Bogu služimo v župniji, mu služimo najprej doma, kot starši, otroci, zakonci in samski ter v družbi nasploh kot delavci, strokovnjaki in državljani.

Premalo katoličanov razmišlja o svojem zakonu kot o poklicanosti in glavnem sredstvu, s katerim so aktivni katoličani. Skupno življenje »v dobrem in slabem, v bogatejših ali revnejših časih, v bolezni ali zdravju« je okvir, v katerem večina katoličanov dejavno živi svojo vero.

Vloga staršev pri vzgoji svojih otrok vključuje enako predanost. Cerkev je od drugega vatikanskega koncila spodbujala idejo družine kot »domače Cerkve«. Vse, kar se dogaja v življenju staršev in otrok, tvori resnično dejavno enoto Cerkve.

Poglejmo tudi področje dela in poklice, ki jih imamo. Nismo dovolj nagnjeni k temu, da bi o njih razmišljali kot o poklicih ali priložnostih, v katerih bi lahko bili dejavni katoličani. Vendar v resnici to prav zares so poklici, ker so načini, s katerimi služimo Bogu.

Ne glede na to, ali smo delodajalci ali zaposleni, obstaja cela vrsta vrlin, ki smo jih poklicani vaditi pri vsakodnevnem delu. Sem spadajo delavnost, modrost, pravičnost, dobrodelnost, strpnost, solidarnost ter upoštevanje potreb in napak drugih. In mnoge druge.

Biti aktiven katoličan na delovnem mestu ne pomeni, da hodimo naokoli in pridigamo drugim. To pomeni udejanjanje naše vere v zavedanju, da dejanja govorijo glasneje od besed. Vsak poklic ali služba prinaša s seboj celo vrsto možnosti za služenje Božjemu kraljestvu in utelešenje katoliške vere.

Vsak izmed nas je poklican biti dejaven katoličan. To se ne začne in konča s tem, kar počnemo v nedeljo zjutraj. Vsekakor je liturgični vidik vere osrednji. Toda biti aktiven katoličan pomeni živeti svojo vero v običajnih življenjskih okoliščinah tudi od ponedeljka do sobote.

Če bomo poleg tega še sposobni prevzeti nekaj sodelovanja pri službah in programih župnije, toliko bolje. Toda takšne dejavnosti je treba obravnavati kot sekundarne glede na to, kar se tradicionalno imenuje »apostolat laikov«, delo za širjenje Božjega kraljestva v vsakdanjih življenjskih okoliščinah.

vir: Simply Catholic, msgr. M. Francis Mannion

foto: PixaBay

obj. N. N.