Osebni odnos z Jezusom Kristusom?

Mnogi izmed nas smo se že kdaj srečali z izrazom »osebni odnos z Jezusom Kristusom«. Za prenekaterega katoličana ta stavek ni posebno natančen opis njegove vere. Besedna zveza “osebni odnos s Kristusom” v nekaterih ljudeh vzbudi dvom, v drugih tesnobo, v tretjih navdušenje, v spet naslednjih pa odkrito hrepenenje.

Vendar kakšen bi bil lahko bolj natančen opis? Ali se katolicizem in »osebni odnos z Jezusom Kristusom« izključujeta? Ko pustimo ob strani vnaprejšnje predstave o tem, kaj je »osebni odnos« ali kaj mislimo, da bi moral biti, bomo morda presenečeni, ko bomo ugotovili, da ni potrebe po nasprotujočih si taborih, ko razpravljamo o resnici glede odnosa z Jezusom Kristusom.

Pogost argument proti trditvi, da katoličani potrebujejo osebni odnos s Kristusom, je, da je tak odnos nepotreben ali odveč. Nekaterim se zdi, da dokler katoličani sledimo vsem predpisom Cerkve, že ustvarjamo osebni odnos s Kristusom.

Pet cerkvenih zapovedi
Pet cerkvenih zapovedi od katoličanov pričakuje, da posvečujejo zapovedane praznike, da se ob nedeljah in obveznih praznikih udeležijo svete maše, da se vsaj enkrat letno spovejo grehov ter da vsaj enkrat prejmejo sveto obhajilo (v velikonočnem času), da se postijo na zapovedane postne dni in da sklepajo sveti zakon po Cerkvenih odločbah. Te zapovedi so minimalne zahteve za življenje katoličanov. Cerkev, modra mati, nam daje te zapovedi, ki nas lahko posvetijo in približajo Kristusu, tako kot zemeljska mati pravi svojim otrokom, naj pojedo vso zelenjavo, da bodo zdravi in ​​močni.

Za katoličane doseže sodelovanje v življenju Cerkve svoj vrhunec v evharistiji, najintimnejšem daru, ki nam ga lahko Gospod ponudi na zemlji: svoje telo, kri, dušo in božanstvo. Torej je prepričanje, da nas spoštovanje predpisov postavlja v osebni odnos z Bogom, pravilno. Toda ali se tu ta teorija zaustavi?

Papež Benedikt XVI. je to dobro izrazil na avdienci leta 2008: »Kristjani smo le, če se srečamo s Kristusom. Seveda se nam ne pokaže na tako močan, svetleč način, kot se je pokazal Pavlu, da ga je postavil za apostola vsem narodom. Toda tudi mi lahko srečamo Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v liturgičnem življenju Cerkve. Lahko se dotaknemo Kristusovega srca in čutimo, kako se On dotika našega. Samo v tem osebnem odnosu s Kristusom, šele v tem srečanju z Vstalim postanemo resnično kristjani.«

Vsi kristjani smo poklicani k pristnemu srečanju – odnosu – o katerem je govoril papež Benedikt. Zapovedi Cerkve ne omenjajo branja Svetega pisma ali razvijanja molitvenega življenja, toda papež Benedikt in papeži pred in za njim so nas spodbujali k temu. Zdi se, kot da zapovedi predpostavljajo sestavine odnosa z Jezusom.

Koncept osebnega odnosa z Gospodom je starodaven. V 5. Mojzesovi knjigi 6,5 nam je rečeno, naj »ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vsem svojim bitjem in z vso svojo močjo«. Jezus to zapoved pogosto ponavlja v Novi zavezi, kot jo lahko najdemo v Mateju 22,37, Marku 12,30;33 in Luku 10,27. Prolog Katekizma katoliške Cerkve nam pravi: »V vsakem času in na vsakem kraju se Bog približuje človeku. Človeka kliče, da ga išče, da ga spozna, da ga ljubi z vso močjo«.

Judovsko-krščanska tradicija je polna intimnih odnosov poročnih podob, kot na primer v Visoki pesmi, ki primerja naš odnos z Gospodom z osebno naravo zakonskega odnosa. Verjetno ne bomo zanikali, da zakon zahteva več kot zgolj minimalno izpolnjevanje zakonskih predpisov, zakaj bi se torej nekateri posmehovali zamisli, da je v našem odnosu z Bogom potrebno več? Kateri zakonec ne bi bil zgrožen, ko bi slišal: “Šli smo podpisat papir, pravno smo zavezani – kaj še hočete?” Očitno bi manjkali temeljni vidiki resnične intimnosti: skupni občutki, trpljenje, radosti in globina komunikacije, ki presega le priložnostno prijateljstvo.

Zakon temelji na predanosti, ne glede na občutke, saj bodo občutki neizogibno padali in odtekli, odnos z Gospodom pa zahteva enako predanost, marljivo pozornost in darovanje sebe. In tako kot zakon dozoreva z vsakim srečanjem, se naš odnos s Kristusom poglablja, ko se srečamo z njim v Svetem pismu, molitvi in ​​zakramentih, kar vse služi za negovanje odnosa in nas zasidra, ko občutki nihajo.

Pri primerjavi vere z zakonsko zvezo pa se pojavljajo ugovori: »Ali ni nevarnosti, da bi se preveč osredotočali na čustva? Ali vse te govorice o ‘odnosih’ ne zmanjšujejo narave Boga in nas povzdigujejo na nezasluženo raven?«

To so popolnoma korektna vprašanja. Pomembno je priznati, da naša vera ne temelji na naših občutkih do Gospoda. Objektivno je Bog Bog; smo njegova bitja in med nami je vrzel, ki je ni mogoče zapolniti, ko še romamo na tej zemlji. Toda Bog, ki nas je ustvaril iz čiste ljubezni, jasno pove – v Svetem pismu in z naukom svoje Cerkve – da želi veliko širino in globino ljubezni svojih stvarjenj.

“Ljubezenska afera”
V svoji knjigi »Sv. Frančišek Asiški,« G.K. Chesterton je rekel: “Za tega velikega mistika [Frančiška] njegova vera ni bila kot teorija, ampak bolj kot ljubezenska afera.” Zaradi takšnega jezika so nekateri katoličani nervozni glede »osebnega odnosa«. Toda ljubezenska afera ne pomeni, da se izgubimo v čustvih ali da se obnašamo kot vrtoglava zaljubljenca. Pristna ljubezen je veliko več kot začetna zaljubljenost. Prava ljubezen se ohranja s ponavljajočimi se dejanji volje. Zaljubimo se, se zavežemo in obljubimo, da bomo to zavezo živeli do konca življenja. Ljubezen je sidro – v zakonu in veri – ki nas drži na mestu, ko nastopi suhost, dolgočasje in trpljenje. Začetne tolažbe tako zemeljske kot božje ljubezni nas utrdijo za prihodnost in zorijo naše duše za bogastvo, ki prihaja.

Spreobrnjenje in odnos s Kristusom se lahko začneta z intelektualno privolitvijo in poslušnostjo predpisom, ni pa nujno, da se tu konča. Zrela vera – tako kot zrelo prijateljstvo, ljubezen in zakon – je zapletena, organska entiteta, ki vedno raste. In tako kot se človeški odnosi razlikujejo po značaju, se bodo razlikovali tudi odnosi z Božanskim. Ne gre jim niti za »čustva« niti »samo za« držanje zapovedi in prejemanje zakramentov. Versko življenje ni situacija ali/ali, ampak predlog oboje/in.

Katolištvo je univerzalna vera, ki se živi in ​​izraža na številne načine. Bodite priča različnim oblikam duhovnosti, med drugim benediktinske, dominikanske ali frančiškanske. Cerkev jih vse odobrava. Osebni odnos z Jezusom Kristusom je lahko od posameznika do posameznika zelo različen. Ne gre za izbiro tabora čustev proti taboru slovesnega vedenja. Kot je dejal papež Frančišek, gre za: »Našo lastno nenehno obnavljano izkušnjo uživanja Kristusovega prijateljstva in njegovega sporočila. Nemogoče je vztrajati pri goreči evangelizaciji, razen če smo iz osebnih izkušenj prepričani, da ni enako poznati Jezusa kot ne poznati ga, ni isto hoditi z njim kot hoditi slepo, ni isto slišati njegovo besedo kot ne poznati, in ni isto razmišljati o njem, ga častiti, najti svoj mir v njem.” (Evangelii Gaudium, “Veselje evangelija”, št. 266 ).

Ali katoličani potrebujejo osebni odnos z Jezusom Kristusom?
Če lahko verjamemo Svetemu pismu, katekizmu, papežem, cerkvenim očetom in svetnikom, je odgovor “da”. Ti nas učijo, da je iskanje vedno globljega odnosa z Jezusom Kristusom v središču naše vere. Vendar se ni treba zapletati v semantiko, ki obdaja to vprašanje. Lahko se strinjamo, da je osebni odnos potreben, ne da bi se obremenjevali s togimi ponazoritvami, kako ta odnos izgleda. Od karizmatičnega študenta do starejše ženske, ki vztrajno moli rožni venec, od hipsterja, ki obožuje petje, ali Kolumbovega viteza srednjih let – osebni odnosi s Kristusom so edinstveni, raznoliki in jih je od zunaj nemogoče označiti. Pomembno je, da ni nič protikatoliškega v prizadevanju za intimno vez, ki jo Gospod želi imeti z vsakim od nas. V osnovi je naša povezava z Jezusom Kristusom ljubezen. Kot je dejal papež Benedikt na splošni avdienci leta 2009: »Vera je predvsem osebno, intimno srečanje z Jezusom in izkusiti njegovo bližino, njegovo prijateljstvo, njegovo ljubezen; le tako se ga naučimo vedno bolj spoznati, ga vedno bolj ljubiti in mu slediti. Naj se to zgodi vsakemu od nas.”

vir: Simply Catholic, Karen Edmisten

foto: PixaBay

priredila in objavila: Neža Novak