10 načinov, kako Bog govori po Svetem pismu

Skozi Sveto pismo.

2. pismo Timoteju 3,16-17

Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.

S šepetom.

1. knjiga Kraljev 19,12

In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta.

Preko naših bližnjih.

Apostolska dela 9,10-18

V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. 11 Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli 12 in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« 13 Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. 14 Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« 15 Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. 16 Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« 17 Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« 18 In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti.

2. Samuelova knjiga 12

In Gospod je poslal Natána k Davidu. Prišel je k njemu in mu rekel: »V nekem mestu sta bila dva moža, prvi je bil bogat, drugi ubog. 2 Bogatin je imel zelo veliko drobnice in goveda, 3 ubožec pa ni imel ničesar razen edine majhne ovčice, ki jo je kupil. Vzredil jo je in zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči. 4 Pa pride popotnik k bogatinu. In mu je bilo žal vzeti od svoje drobnice in goveda, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu; vzel je marveč ovčico ubožcu in jo pripravil možu, ki je prišel k njemu.« 5 David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: »Kakor živi Gospod, mož, ki je to storil, mora umreti! 6 Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!«
7 Natán pa je rekel Davidu: »Ti si ta mož! Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. 8 Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. 9 Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev. 10 Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹ 11 Tako govori Gospod: ›Glej, iz tvoje hiše bom spravil nesrečo nadte. Pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu, in legel bo s tvojimi ženami pred očmi tega sonca. 12 Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹«
13 David je rekel Natánu: »Grešil sem proti Gospodu.« Natán je rekel Davidu: »Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl. 14 Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, ti bo umrl sin, ki se ti bo rodil.« 15 In Natán je odšel v svojo hišo.
Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu, da je zbolel. 16 David je zaradi dečka prosil Boga; strogo se je postil, in kadar je vstopil, da bi prenočil, je spal na tleh. 17 Starešine njegove hiše so se postavili kraj njega, da bi ga vzdignili s tal, pa ni hotel, niti ni jedel z njimi. 18 Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.« 19 David je videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj. Tako je David spoznal, da je otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je otrok umrl?« Rekli so: »Umrl je.«
20 Tedaj se je David vzdignil s tal, se okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v Gospodovo hišo. Ko je prišel v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel. 21 Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.« 22 Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me Gospod ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ 23 Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.«
24 David je tolažil svojo ženo Batšébo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon. Gospod ga je ljubil 25 in mu je to sporočil po preroku Natánu. In zaradi Gospoda mu je dal ime Jedidjá.
David zavzame Rabo
(1 Krn 20,1–3)
26 Joáb se je bojeval proti Rabi Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto. 27 Nato je Joáb poslal k Davidu sle in sporočil: »Bojeval sem se proti Rabi in že zavzel vodno mesto. 28 Zdaj torej zberi preostalo ljudstvo, se utabôri pred mestom in ga zavzemi, da jaz ne zavzamem mesta in se ne poimenuje po mojem imenu.« 29 David je zbral vse ljudstvo, šel proti Rabi, se bojeval proti njej in jo zavzel. 30 Vzel je njihovemu kralju krono z glave, talent zlata težko, na njej je bil dragocen kamen. In položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. 31 Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in železnim sekiram ter jih spravil v opekarne. Tako je storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem.

Skozi modre nasvete.

Pregovori 19.20

Boljši je revež, ki hodi v svoji popolnosti,
kakor kdor je zvijačnih ustnic in norec.
2 Kjer ni spoznanja, ni dobrega čuta,
kdor je zaletavih nog, greši.
3 Človekovo bedaštvo spodnaša njegovo pot,
njegovo srce pa se jezi na Gospoda.
4 Bogastvo pridobiva veliko prijateljev,
siromaka pa njegov prijatelj zapušča.
5 Kriva priča ne ostane brez kazni,
kdor govori laži, se ne reši.
6 Mnogi se potegujejo za naklonjenost plemenitih,
vsak je prijatelj radodarnemu človeku.
7 Reveža sovražijo vsi njegovi bratje,
toliko bolj se mu oddaljujejo njegovi prijatelji:
sledi njihovim izrekom, njim pa ne.
8 Kdor pridobiva razsodnost, ljubi svoje življenje,
kdor pazi na razumnost, najde srečo.
9 Kriva priča ne ostane brez kazni,
kdor govori laži, se pogubi.
10 Norec ni vreden rahločutja,
še manj hlapec, da bi gospodoval nad veljaki.
11 Človekova dojemljivost zadržuje njegovo jezo,
šteje si v čast, da spregleda žalitev.
12 Kraljeva jeza je kakor besnenje leva,
njegova naklonjenost pa kakor rosa na travi.
13 Ponoreli sin je svojemu očetu v pogubo,
ženski prepiri so stalno kapljanje dežja.
14 Hiša in imetje sta dediščina po očetih,
dojemljiva žena pa je od Gospoda.
15 Lenoba spodnaša v mrtvilo,
kdor je omahljive volje, bo lačen.
16 Kdor se drži zapovedi, varuje svoje življenje,
kdor zaničuje njegove poti, umre.
17 Kdor je usmiljen s siromakom, posoja Gospodu,
povrnil mu bo njegovo delo.
18 Vzgajaj svojega sina, saj je upanje,
tvoja duša naj se ne prevzdigne, da bi ga izročil smrti.
19 Srdit človek nosi kazen,
kajti če posreduješ, še kaj dodaš.
20 Poslušaj nasvet in sprejemaj vzgojo,
da boš nekoč postal moder.
21 V človekovem srcu je veliko načrtov,
uresniči pa se Gospodov sklep.
22 Kar je zaželeno pri človeku, je njegova dobrota,
boljši je revež kakor lažnivec.
23 Strah Gospodov vodi v življenje,
kdor se siti z njim, bo spal,
nič hudega ga ne zadene.
24 Lenuh spusti svojo roko v skledo,
a je ne more prinesti k svojim ustom.
25 Udari posmehljivca in preprosti bo postal previden,
opomni razumnega in bo pridobil spoznanje.
26 Kdor grdo ravna z očetom in preganja mater,
je ostuden in ogaben sin.
27 Nehaj, sin moj, poslušati vzgojo,
pa boš zablodil od razumnih izrekov.
28 Podla priča se posmehuje pravici,
usta krivičnih goltajo sprevrženost.
29 Obsodbe so pripravljene za posmehljivce,
udarci za hrbte norcev.

Posmehljivec je vino, razgrajač je opojna pijača,

kdor se omamlja z njima, ne bo postal moder.

2 Kraljeva jeza je kakor besnenje leva,

kdor ga razjezi, izgubi življenje.

3 Človeku je v čast, če odstopi od pravde,

norec pa se spušča v spore.

4 Lenuh noče jeseni orati,

išče ob žetvi, pa nič ni.

5 Nasvet je v človekovem srcu globoka voda,

razumen človek ga zajame.

6 Marsikdo sreča človeka, ki je dober,

kdo pa najde človeka, ki je zvest?

7 Pravični hodi v svoji popolnosti,

blagor njegovim otrokom za njim.

8 Kralj, ki sedi na sodnem stolu,

s pogledom preiskuje vsako hudobijo.

9 Kdo more reči: »Moje srce je čisto,

prost sem svojega greha?«

10 Dvojna utež in dvojna mera,

oboje je Gospodu gnusoba.

11 Že otrok razodeva s svojimi dejanji,

ali je njegovo delo čisto in iskreno.

12 Uho, ki posluša, in oko, ki gleda,

oboje je naredil Gospod.

13 Ne ljubi spanja, da ne obubožaš,

imej oči odprte, siti se s kruhom.

14 »Slabo je, slabo,« pravi kupec,

ko si izbaranta, tedaj se hvali.

15 Zlato in veliko biserov je nekaj,

dragoceno imetje pa so razumne ustnice.

16 Vzemi mu obleko, če je bil porok za tujca,

rubi ga kakor tujca.

17 Sladek je človeku prisleparjeni kruh,

nato pa so njegova usta polna peska.

18 S posvetovanjem utrjuješ načrt,

z izvedenostjo dobiš bitko.

19 Kdor hodi kot obrekljivec, izdaja skrivnost,

ne imej opravka z jezikavcem.

20 Kdor preklinja svojega očeta in svojo mater,

mu bo svetilka ugasnila sredi noči.

21 V začetku na hitro pridobljena dediščina

pozneje nima blagoslova.

22 Ne reci: »Povrnil bom húdo.«

Zaupaj v Gospoda in pomagal ti bo.

23 Dvojna utež je gnusoba Gospodu,

goljufiva tehtnica ni dobra.

24 Gospod vodi človekove korake,

smrtnik pa, mar razume svojo pot?

25 Past je za človeka, če izusti: »Posvečeno,«

in šele nato preudarja, kaj je obljubil.

26 Moder kralj razgrinja krivične

in kroži po njih z mlatilnim kolesom.

27 Človekov duh je Gospodova svetilka,

preiskuje sleherni del telesa.

28 Dobrota in zvestoba obdajata kralja,

ki z dobroto utrjuje svoj prestol.

29 Ponos mladeničev je njihova moč,

čast starcev siva glava.

30 Modrice in rane očiščujejo zlo

in udarci notranjost srca.

Po Svetem Duhu.

Evangelij po Janezu 14,26

Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Preko sanj, vizij in prerokb.

Apd 2,17

In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog:

razlil bom od svojega Duha čez vse meso,

in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere

in vaši mladeniči bodo gledali videnja

in vaši starci bodo sanjali v sanjah.

Skozi naravne manifestacije.

Pismo Rimljanom 1,18.20

Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico.
20 Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.

Skozi nadnaravne manifestacije.

2. Mojzesova knjiga 3,1-4

Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Horeb. 2 Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. 3 Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« 4 Ko je Gospod videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.«

Sodniki 6,37-40

glej, položim ovčje runo na mlatišče. Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho, bom vedel, da boš zagotovo rešil Izraela po moji roki, kakor si govoril.« 38 In zgodilo se je tako. Ko je drugo jutro zarana vstal in ožel runo, je iz runa iztisnil roso, za polno čašo vode. 39 Potem je Gideón rekel Bogu: »Naj se ne vname tvoj srd zoper mene, če bom še enkrat spregovoril. Naj poizkusim, prosim, še enkrat z runom. Naj bo tokrat suho samo na runu, po vsej zemlji pa rosa.« 40 In Bog je tisto noč storil tako. Bilo je suho samo na runu, po vsej zemlji pa je bila rosa.

Apostolska dela 9,1-5

Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku 2 in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.
3 Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. 4 Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« 5 Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

4. Mojzesova knjiga 22,1-35

Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku 2 in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.
3 Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. 4 Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« 5 Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

Skozi misli.

Amos 4,13

Kajti glej, on oblikuje gore, ustvarja veter
in človeku sporoča, kaj je njegova misel;
jutranjo zarjo spreminja v temo
in stopa po zemeljskih višavah:
Gospod, Bog nad vojskami, je njegovo ime.

Preko okoliščin.

Jona 1-4

1 Gospodova beseda se je zgodila Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč: 2 »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči proti njemu, kajti njihova hudobija se je vzdignila do mojega obličja.« 3 Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. Spustil se je v Jafo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš, dal je plačilo zanjo in se spustil vanjo, da bi šel z njimi v Taršíš, proč od Gospodovega obličja.
4 Gospod pa je zagnal na morje močan veter, na morju je nastal velik vihar in ladji je pretilo, da se razbije. 5 Mornarji so se prestrašili, vsak je vpil k svojemu bogu in metali so v morje blago, ki je bilo na ladji, da bi zmanjšali njen tovor. Jona pa se je spustil pod krov v notranjost, legel in zaspal. 6 Tedaj je stopil k njemu poveljnik posadke in mu rekel: »Kaj ti je, da spiš? Vstani, kliči k svojemu bogu! Morda se bo ta bog zavzel za nas, da se ne pogubimo!«
7 Nato so rekli drug drugemu: »Pridite, vrzimo žreb, da izvemo, zaradi koga imamo to zlo!« Vrgli so žrebe in žreb je padel na Jona. 8 Rekli so mu: »Povej nam, zaradi koga nas je doletelo to zlo? Kakšen je tvoj opravek in od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela in iz katerega ljudstva si?« 9 Rekel jim je: »Hebrejec sem. Bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno.« 10 Možje so se hudo prestrašili in mu rekli: »Kaj si takšnega naredil!« Možje so namreč vedeli, da beži pred Gospodom, ker jim je bil povedal.
11 Rekli so mu: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Morje je namreč naraščalo in divjalo. 12 Rekel jim je: »Primite me in me vrzite v morje in morje se vam bo umirilo, saj vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami!« 13 Možje so še veslali, da bi dosegli kopno, a niso zmogli, ker je morje naraščalo in divjalo proti njim. 14 Nato so zaklicali h Gospodu in rekli: »O Gospod, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi, kajti ti, Gospod, storiš, kar ti ugaja!« 15 Prijeli so Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. 16 Možje so se hudo zbali Gospoda, darovali so klavno daritev Gospodu in naredili zaobljube.
Jonova molitev
2
Gospod pa je določil veliko ribo, da je pogoltnila Jona, in Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.
Jona je molil h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha. 3 Rekel je:
»V svoji stiski sem klical h Gospodu
in mi je odgovoril,
iz trebuha podzemlja sem vpil,
uslišal si moj glas.
4 Vrgel si me v globino,
v osrčje morij,
in obdalo me je vodovje,
vsi tvoji nalivi in tvoji valovi
so me zagrnili.
5 Rekel sem že: Odneslo me je
izpred tvojih oči,
kako bom videl še kdaj
tvoj sveti tempelj!
6 Voda me je zajela do grla,
vodovje me obdaja,
trava mi ovija glavo.
7 Do temeljev gora sem se pogreznil,
zemlja je zaprla za menoj
svoje zapahe za vselej.
A potegnil si moje življenje iz jame,
Gospod, moj Bog.
8 Ko je moja duša omagovala v meni,
sem se spomnil Gospoda
in moja molitev je prišla k tebi,
v tvoj sveti tempelj.
9 Tisti, ki se oklepajo puhlih malikov,
zapuščajo svojo zvestobo.
10 Jaz pa ti bom ob glasovih hvalnice
opravljal daritve,
izpolnil bom, kar sem obljubil.
Pri Gospodu je rešitev!«
11 In Gospod je rekel ribi in izbljuvala je Jona na kopno.
Jona gre v Ninive
3
1 Gospodova beseda se je drugič zgodila Jonu, rekoč: 2 »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu okliči oklic, ki ti ga govorim!« 3 Jona je vstal in šel v Ninive po Gospodovi besedi. Ninive pa so bile veliko mesto pred Bogom, tri dni hoda. 4 Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« 5 Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega.
6 Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. 7 Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! 8 Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! 9 Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.«
10 Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.
Jona se jezi
4
1 To se je Jonu zdelo hudo, zelo hudo in se je jezil. 2 Molil je h Gospodu in rekel: »Oh, Gospod, mar ni bil to moj razlog, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem pohitel, da bi zbežal v Taršíš; kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega. 3 Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.« 4 Gospod pa mu je rekel: »Je mar prav, da se jeziš?« 5 Jona pa je šel iz mesta in sédel nasproti mestu z vzhodne strani. Tam si je naredil šotor in sedèl pod njim v senci, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom.
6 Gospod Bog pa je določil kloščevec, ki je zrasel nad Jona, da bi mu bil za senco nad glavo in da bi ga iztrgal iz njegove žalosti. Jona se je kloščevca zelo razveselil. 7 Bog pa je določil črva, ko je naslednjega dne vstala zarja, in ta je pičil kloščevec, da je usahnil. 8 Ko je nato vzšlo sonce, je Bog določil žgoč vzhodni veter in sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Želel je svoji duši smrt in rekel: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim.«
9 Bog pa je rekel Jonu: »Je mar prav, da se jeziš zaradi kloščevca?« Rekel je: »Prav je, da se jezim do smrti.« 10 Gospod pa je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. 11 Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«

Naj vas nagovori Božja beseda!

foto: PixaBay

pripravila: Neža Novak