Sreda, 5. junij: Čigava bo žena, sedem jo je imelo za ženo

Objavljeno: 04. 06. 2024

|

Sreda, <em>5. junij:</em> <strong>Čigava bo žena, sedem jo je imelo za ženo</strong>

Čigava bo žena, sedem jo je imelo za ženo

Saduceji so imeli eno veliko težavo − niso si znali predstavljati nebes onkraj tega, kar so lahko videli s svojimi očmi. Podobno se lahko dogaja tudi nam. Ne moremo prepoznati duhovne resničnosti nebes, če si jih skušamo predstavljati v luči zemeljskih izkušenj.

Saduceji so prišli k Jezusu s testnim vprašanjem, da bi vstajenje naredili smešno. Za razliko od farizejev niso verjeli v nesmrtnost niti v angele ali zle duhove. Njihova vera je bila dobesedno utemeljena na izpolnjevanju postave in zemeljski podobi nebes.

Jezus se je odzval tako, da je usmeril pozornost na dejstvo vstajenja, kakor pričuje o njem Sveto pismo. Ko je Bog Mojzesu v gorečem grmu razodel svojo navzočnost, mu je rekel, da je Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. Na ta način je razkril, da so patriarhi, ki so umrli pred več sto leti, še vedno živi v njem, saj je še vedno njihov Bog. Jezus je presegel njihove razloge proti resničnosti vstajenja s trditvijo, da je Bog živi Bog živega ljudstva.

Bog je bil prijatelj Abrahama, Izaka in Jakoba, ko so še živeli. To prijateljstvo se ni prenehalo z njihovo smrtjo.

Največji dokaz vstajenja je Gospod Jezus Kristus in njegova zmaga nad smrtjo, ko je vstal iz groba. Preden je obudil Lazarja od mrtvih, je Marti razodel: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?. Jezus zastavlja tudi vsakemu izmed nas isto vprašanje: »Ali verjameš v vstajenje in obljubo večnega življenja z Bogom?« Povabljeni smo, da skupaj z Marto odgovorimo v veri: »Verujem!«

Sveti Duh nas uči, kako doumeti naše vstajenje in večno življenje v ljubezni troedinega Boga, v kateri bomo lahko živeli vso večnost, ter nas na to vedno znova spominja. Apostol Pavel razlaga to večno življenje s citiranjem preroka Izaija: “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu.«

Obljuba nebes − nebeške blaženosti in neskončne polnosti življenja z nadvse ljubečim troedinim Bogom − presega zmožnost človeškega dojemanja in predstavljanja, domišljije. Vse, kar lahko rečemo o tem, je samo medla prispodoba. Jezus je najpogosteje za to uporabil podobo svatbe in gostije. Vsekakor bo to polnost veselja in miru, ki ga ta svet ne more dati, in je vse, kar dojemamo, samo medel predokus.

Seveda o načinu življenja v nebesih ne moremo reči veliko. Jezus nas uči, da ne smemo domnevati, ali bo tamkajšnje življenje enako življenju, kot ga poznamo zdaj. A kljub temu se moramo zavedati, da nas skrivnosti, ki še niso razkrite, opominjajo, da ni jasno, kakšna bodo naša telesa in ves svet v prihodnjem življenju. Zadovoljni moramo biti z vrstico iz Lukovega evangelija kjer nas Jezus spomni, da bomo v prihodnjem življenju v polnosti »Božji otroci«, »Božji sinovi/hčere«. In to je najpomembneje!


pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: N. N.

Povej naprej.