Petek, 14. junij: Ako te tvoje oko pohujšuje

Ako te tvoje oko pohujšuje

Jezus v današnjem evangeliju razlaga čisto konkretno kaj pomwni polnost postave.

Vprašajmo se: V čem je ta ‘polnost’ Kristusove postave ter ta ‘večja pravičnost’, ki jo On zahteva? Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On predstavil.

Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno…« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim…«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22). Šestkrat je Jezus tako rekel.

Tak način govorjenja je na ljudi naredil velik vtis in jih prestrašil, saj je namreč s tem: »jaz pa vam pravim«, vzel za svoje avtoriteto Boga, ki je vir postave.

Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem. Tudi mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Svetega Duha, ki nas bo usposobil za življenje po božji ljubezni. Saj vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni. Vse se namreč združijo v edino zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sv. Pavel je zapisal: »Polnost postave je ljubezen«.

Kaj nam hoče Jezus povedati z goro novih zahtev? Če se ustavimo ob Jezusovih besedah, se kar zgrozimo. Če je tako, potem smo pogubljeni. Že danes smo brez oči, jezika, rok in nog. Vendar tega verjetno ne želi. Kaj pa želi? Jezus hoče, da na greh gledamo globlje. Naj se ne ustavimo pri posledicah, ko je že prepozno, ampak pri rojevanju greha.

Ni dovolj, da rečemo, nisem prešuštvoval. S tem se pogosto postavljamo nad druge, ki so javno padli v greh. Priznavati si moramo, da je to področje vedno tudi naše spraševanje vesti, priznavanje, da nisem nikoli resnično čist. Če prečiščujem svoje poglede in dejanja, lahko rastem. Če se le opravičujem, so moji odnosi in prijateljstva plitvi in prazni.

Če nisi ločen, še ne pomeni, da si zvest in dejansko predan sozakoncu ali pa Bogu. Nič me ne opravičuje, če sem duhovnik in ne živim z žensko. Problem je že, če ne živim scela za Boga. In to je vedno naš greh. Vse bi bilo lahko boljše in k temu nas Jezus vabi. Zakaj? Ker je naša sreča v prizadevanju za tisto več. Saj ni zakon lep, če le obkljukamo, katerega greha nismo zagrešili. Lep je, če se oba prizadevata za lep odnos in se ne izmikata odgovornosti.

 Samo če bomo hoteli zaživeti več od tistega, kar je bilo rečeno starim, bo naše življenje resnično polno. Ustavljajmo se ob vsem tem, ne zaradi občutka krivde, ampak zaradi želje, da bi zaživeli polno. Jezus prihaja, da bi imeli življenje, ne da bi bili nesrečni zaradi zapovedi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: N. N.