Nedelja, 7. julij: 14. navadna nedelja

14. navadna nedelja

Potem ko je Jezus že nekaj časa pridigal in ozdravljal drugod, se je vrnil v Nazaret in začel učiti v tamkajšnji shodnici, a ga domačini niso sprejeli. Ta odlomek nas želi spomniti, da Boga v našem vsakdanjem življenju lahko prepoznamo in spoštujemo njegovo voljo, če imamo odprto in preprosto srce, ki ga hrani resnična vera.

Iz današnjega evangelija je vzet znamenit pregovor: Nihče ni prerok v domačem kraju, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati.

V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star, zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so strmeli zaradi njegove modrosti, saj so ga poznali kot Marijinega sina in tesarja, ki je živel med njimi. Namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali.

Nazarečani ne morejo verovati vanj, ker so ga poznali kot enega izmed njih. Priznali so, da govori modro in da se po njem dogajajo čudeži. Pravzaprav so bili osupli nad tem, kar so slišali. Niso pa mogli razumeti, kako lahko nekdo, ki je odraščal med njimi, govori takšne stvari. Zastavljali so si tri pomembna vprašanja: »Od kod njemu to?«, »Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?« in »Kako to, da se po njem godijo čudeži?«

Jezusa so zavrgli, kar pomeni, da na svoja vprašanja niso dobili pravih odgovorov. Hoteli so slišati odgovore, kot so si jih sami zamislili. Zaradi trdosrčnosti, nerazumevanja in velike nevere Jezus v domačem kraju ni mogel delati čudežev, čeprav je ozdravil nekaj bolnikov. Očitno je v njih le odkril zrno vere. Jezusovi čudeži so bili znamenje Božje moči in navzočnosti. Pri tem se je zanašal zgolj na to, kaj mu je naročal Bog. Ni šlo za magijo, temveč za Božjo moč. Jezus je s svojimi dejanji vabil ljudi k veri. Vero lahko razumemo tudi kot odprtost za Boga in pripravljenost, da v svoje življenje sprejmemo njegovo navzočnost.

Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero.

Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.

Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus čudil njihovi neveri.

Stremljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju, je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zagrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo?

Razmišljaj, kako je bilo Jezusu, ko so ga domači, prijatelji in znanci, ki so ga poznali od otroštva, zavrnili.

Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala. Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak