Nedelja, 14. julij: 15. navadna nedelja

Objavljeno: 13. 07. 2024

|

Nedelja, <em>14. julij:</em> <strong>15. navadna nedelja</strong>
  1. navadna nedelja

Pustiti vse, kar imaš, in slediti Jezusu, njegovemu klicu …, pustiti vse, prevzeti naloge, se odločiti za pričevanje …, stopiti v žetev. To je bila vedno avantura in vedno bo nekaj, kar preseneti poklicane in tudi druge ob njih. V to avanturo smo tako ali drugače poklicani prav vsi, ki želimo in hočemo biti kristjani: Jezusovi učenci, prijatelji, bratje, pričevalci današnjega časa.

Jezus pa ob tem vedno znova kliče nekatere, da ne bi bili samo njegovi prijatelji, Božji otroci, pristni kristjani, temveč da bi bili na poseben način njegovi tesni sodelavci. Kliče ljudi, po katerih bi lahko na poseben način nadaljeval svoje odrešenjsko poslanstvo med nami. Zato nekatere kliče na »svojo njivo« s posebno nalogo, da bi postali redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke, duhovniki ali diakoni.

Tako bi njihovo življenje bilo kar najbolj podobno Jezusovemu. Postali bi dar za druge.

Pri naporu, da bi poglobili svoje pričevanje, nas pogosto ovirajo naši »navidezni« strahovi. V tem pogledu moramo vedno imeti pred očmi, da so tudi apostoli čutili podobne strahove (morda še hujše), pa so vendar pogumno odgovorili in šli za Jezusom. Zaupali so njegovemu navdihu in modrosti. Bolj kot sebi in lastnim načrtom so zaupali njemu, ki jih je v svoji ljubezni ustvaril in poklical. Njemu, ki je zanje imel izdelan načrt, še preden so bili poklicani v življenje.

Koliko pa mu jaz upam zaupati? Kaj bom storil, če se njegov ljubeči pogled ustavi tudi na meni ter me povabi in pokliče na žetev? Kako bom reagiral-a, če morda pokliče v duhovniško službo ali med misijonarje mojega prijatelja, sorodnika, otroka oz. med redovnice mojo najboljšo prijateljico, sosedo, hčer…

Jezus pokliče svoje učence in jih pošlje z jasnimi in natančnimi pravili. Izzove jih z vrsto drž in vedenj, ki jih morajo imeti. Pogosto se nam lahko zdijo pretirani ali absurdni, lažje bi jih bilo brati simbolično. A Jezus je zelo natančen in zelo jasen. Jezus kot dober pastir, pedagog, učence pošlje živet gostoljubnost. Pravi jim, naj ostanejo tam, kjer jih bodo sprejeli. Pošlje jih, naj se naučijo eno od temeljnih karakteristik verne skupnosti. Kristjan je tisti, ki se je naučil gostoljubnosti, sprejemanja.

Jezus jih ne pošlje kot mogočnike, kot lastnike, poglavarje, zadolžene za postavo in pravila. Ravno nasprotno, pokaže jim, da je kristjanova pot spremeniti srce. Gospod pa nam jasno pravi: v logiko evangelija se ne more prepričati z argumenti, strategijami, taktikami, ampak tako, da se naučimo gostoljubnosti.

Mnogokrat pozabimo, da obstaja zlo, ki je pred našimi grehi. Obstaja korenina, ki povzroča veliko,  veliko škode, ki tiho uničuje mnoga življenja. Obstaja zlo, ki si počasi naredi gnezdo v našem srcu in jé našo življenjsko moč. To je »osamljenost«. »Osamljenost, ki ima lahko veliko razlogov, veliko povodov. Kako uničuje življenje! Kako nam škoduje! Ločuje nas od drugih, od Boga, od skupnosti. Zapira nas vase.« Zato je lastno Cerkvi, materi, da se »učimo  živeti bratstvo z drugimi«. Bratsko sprejemanje je najboljše pričevanje o tem, da je Bog Oče, kajti, kot je rekel Jezus, »po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen«.

Bog se nikoli ne pusti premagati v gostoljubnosti,« zato pošilja svojega Sina, ga podarja, izroča, deli, da bi se naučili pot bratstva. To je dokončno novo obzorje, nova Beseda za mnoge situacije izključevanja, razkrajanja, zaprtosti, izoliranosti. »Je nova Beseda, ki razbije tišino osamljenosti.«

Ko smo utrujeni ali nam evangelij postane težak, se je dobro spomniti, da življenje, ki nam ga daje Jezus, odgovarja na najgloblje potrebe človeka, kajti vsi smo ustvarjeni za prijateljstvo z Jezusom in za bratsko ljubezen. Eno je gotovo: nikogar ne moremo prisiliti, da bi nas sprejel in gostil. Kako lepo si je predstavljati naše župnije, skupnosti, kapele, kraje, kjer so kristjani, kot različna središča srečevanja med nami in Bogom.

Cerkev je mati. Kot je to Marija. V njej imamo vzor. Sprejemati kot Marija, ki ni nikoli gospodovala in si ni prisvojila Božje besede, ampak jo je gostila, nosila jo je v telesu in jo darovala. Sprejeti kot zemlja, ki ne gospoduje nad semenom, ampak ga sprejme, hrani in daje kliti. Takšni želimo biti mi kristjani, tako želimo živeti vero na tej zemlji, kot Marija; z zaupanjem sprejeti življenje Boga v naših bratih in sestrah.


pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak

Povej naprej.