Srečati pot, resnico in življenje v Svetem pismu

Pri zadnji večerji je Jezus rekel svojim apostolom: »Jaz sem pot in resnica in življenje« (Jn 14,6), na kar ga je spodbudil Tomažev komentar. Jezus je apostolom povedal, da odhaja, da bi jim pripravil prostor, da bi lahko bili z njim. In nato rekel: » In kamor jaz grem, poznate pot.« (Jn 14,4). Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” (Jn 14,5). Jezus je Tomažu zagotovil, da v resnici poznajo pot: to je Jezus sam. To še danes velja za nas. Jezus ni bil samo pot, resnica in življenje za apostole – on je pot, resnica in življenje tudi za nas.

Evangeliji, napisani z vero in po navdihu Svetega Duha, naj bi nas pripeljali do vere v Jezusa, do te izkušnje Jezusa kot naše poti, naše resnice in našega življenja. Tako kot so morali prvi apostoli in učenci opraviti pot vere tako, da so osebno spoznali Jezusa, tako počnejo ljudje v vseh obdobjih. K temu nam pomagajo evangeliji, ki Jezusa predstavljajo skozi pogled tistih, ki so že na tej poti. Apostoli in evangelisti so prišli na kraj osebnega srečanja in ljubezni do Jezusa Kristusa. Verjeli so, da je to resničnost njegove božanskosti. Odrekli so se svojemu preživetju in nazadnje svojemu življenju, da bi pridigali in učili o Jezusu. Do te vere niso prišli čez noč. Kot vemo iz evangelijev, apostoli niso takoj popolnoma verjeli v Jezusa ali popolnoma razumeli njegovih naukov. Znova in znova poslušamo o pomanjkanju vere apostolov, o njihovih pomanjkljivostih in napakah. Vendar pa niso obstali v svoji neveri in duhovni otopelosti. Jezus jih ni pustil v njihovih omejitvah. Tako kot nam  je tudi njim omogočil, da so verjeli v Božjo odrešilno voljo ter v njegovo osebno ljubezen in previdnost.

Evangeliji nam torej govorijo o Jezusovem življenju in nauku z vidika tistih, katerih življenja je Jezus spremenil. Pisci evangelijev so zapisali Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, da bi vedeli, kaj se je v resnici zgodilo z Jezusom iz Nazareta. Apostoli in učenci nam že 2000 let delijo isto zgodbo o Jezusu. Zakaj je še vedno pomembna? Jezus je postal človek kot mi, da bi lahko hodili po tej poti vere, kot apostoli pred nami, in bi končno dosegli našo najvišjo srečo z njim za vedno v nebesih. Sveti Pavel je to rekel takole: Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen.
(2 Kor 5,15). Živeti za Jezusa pomeni živeti božansko življenje, ki ga je milost spremenila in se še naprej spreminja, ko raste v edinosti z Bogom. Do Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha – imamo dostop v zakramentih, zlasti v presveti evharistiji, v krepostih vere, upanja in ljubezni ter v Božji besedi v Svetem pismu.

Sveto pismo nam namreč omogoča srečanje z vstalim Gospodom Jezusom. Ko beremo Sveto pismo, lahko naredimo nekaj korakov, da se pripravimo na resničnost Jezusove ljubezni do nas in Božje odrešujoče navzočnosti v našem življenju. Zaslužni papež Benedikt XVI. je leta 2006 v vprašanjih z mladimi takole rekel: »Najprej je treba povedati, da ne smemo brati Svetega pisma, kot beremo katero koli zgodovinsko knjigo, kot je na primer Homer, Ovid ali Horacij; potrebno jo je resnično brati kot Božjo Besedo, to je tako, da stopimo v pogovor z Bogom … z molitvijo, rečemo Gospodu: ‘Pomagaj mi razumeti tvojo Besedo, kaj je tisto, kar mi hočeš povedati v tem odlomku.’« Ta mala molitev je premišljeno dejanje, da človek odpre svoje srce navzočnosti Boga v njegovi Besedi. Če smo odprti in poslušamo, bomo opazili, kako nam Bog govori po svoji sveti Besedi, pa tudi po dogodkih, okoliščinah in interakcijah dneva.

Sveti Avguštin je spodbujal zelo podobno odprtost za Božjo besedo: »Potrkal sem na vrata Besede, da bi končno izvedel, kaj mi hoče Gospod povedati.« Ta naravnanost pripravljenega poslušanja je ključnega pomena za razvoj živega odnosa z Bogom. Razlog je v tem, da imamo z branjem Svetega pisma priložnost poslušati živega Boga. Prejmemo tudi povabilo, da se odzovemo, naslovljeno posebej na srce vsakega človeka. Bog si želi najinega prijateljstva, ne zaradi sebe, ampak zato, ker ve, da bo to končno prineslo smisel, namen in srečo v naša življenja.

Sestra Anna Marie McGuan, RSM, je direktorica krščanske formacije v škofiji Knoxville.

vir: Simply Catholic

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak