Četrtek, 25. julij 2024: Jezus ni prišel, da bi mu stregli

Jezus ni prišel, da bi mu stregli

Vsi hrepenimo po veličini v očeh drugih. Pred Bogom smo veliki, kadar svoje življenje sprejemamo kot Očetov dar in ga kot takega delimo z drugimi. Delimo ga, kadar dajemo svoje talente in čas na razpolago bližnjim.

Jakob in Janez bi bila rada glavna v božjem kraljestvu. Verjetno ne le v božjem kraljestvu, ampak tudi na tem svetu. Jezus ju spomni na svoje trpljenje, o katerem jim govori že nekaj časa, in na trpljenje, ki bo doletelo vsakega, ki hodi za njim. Vendar jima to ne pride do živega. Zato skuša pojasniti s svojim zgledom, ko pravi: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Tudi tokrat Jezusov odgovor ne pušča nobenega prostora za srednjo pot. Njegova pot je jasna: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« Nobenega dvoma ne dopušča. Pot za njim zahteva odpoved sebi in služenje bližnjim.

Mogoče se najprej vprašajmo, ali nam je to kristjanom v Cerkvi res jasno? Mislim, da ne. Niti na načelni ravni se ne zavedamo, da je na Jezusovo povabilo za kristjana pravi odgovor le služenje. Od sveta smo žal drugačni le toliko, da si delimo drugačna mesta, drugačne naslove, živimo pa v isti logiki.

Zakaj tako? Zakaj vztrajamo v logiki tega sveta? Ker Evangelija in Jezusa ne vzamemo za res. Iz njega smo naredili pobožno, sladko pripoved o življenju, kjer za vse poskrbi dobri Bog in angeli varuhi. Kljub temu da lahko vidimo, da življenje ni takšno, največkrat le protestiramo, da Bog ne prepreči trpljenja, ne ustavimo pa se, da nam nikoli ni obljubljal, da bo hoja za njim lahka in brez njega.

Ali nam je razumljivo, zakaj Jezus vztraja pri logiki križa, logiki ozke in strme poti v življenje, ter odklanja široko in zložno pot? Mislim, da o tem premalo razmišljamo. Dejstvo je, da je na svetu mogoče biti postrežen le v Jezusovi logiki. Če si vsi prizadevamo služiti in streči, bomo vsi postreženi. Če bomo vsi čakali, da bomo postreženi, bomo vsi lačni. Torej je odpoved in odločitev za služenje najbolj nujna drža za življenje. Mislim, da že lahko opazimo, da je družba, lahko rečem celotna Evropa, zaradi izgubljene vere v veliki krizi. Nihče ne bi delal, kaj šele služil, vsi pa bi imeli vsega na pretek. Takšna družba, ki temelji na načelu kruha in iger, se prej ali slej sesuje v prah. In vendar je nasprotje temu le odpoved in služenje.

Zaradi vsega tega Jezus ne dopušča srednje poti. Vabi nas, da v globini osvojimo Njegov pogled na življenje, ki govori, da je lepo le, če ga živimo za druge. Če tega ne osvojimo, nam bo vedno vse krivica. Iskali bomo nadomestke in vedno znova se bo pojavljala skušnjava bogatega mladeniča: s čim bi si lahko kupil dober občutek, kaj naj bi še imel, da bi mi bilo bolje? Ali pa se nas bo ves čas držala senca Jakobove in Janezove prošnje, da bi bili prvi, da bi sedeli na desni ali levi čisto na vrhu lestvice. Če služenje ni izpolnitev našega življenja, bomo zagotovo iskali nadomestke. Tu ni srednje poti! Sta le dve: navdušiti se nad služenjem ali pa hlepeti za potešitvijo neizpolnjenih želja s premoženjem ali pomembnostjo.
Prosimo Marijo naj nas razsvetli in okrepi, da bomo v globini razumeli, da je življenje lepo le v služenju bližnjim.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak