Nagovor na Krištofovo nedeljo

Na Krištofovo nedeljo, 21. julija, po slovenskih župnijah potekajo blagoslovi avtomobilov, koles in drugih vozil. Vozniki se zahvaljujemo za srečno prevožene poti in prosimo za varno vožnjo v prihodnje. Hkrati darujemo za vozila, ki v misijonih rešujejo življenja.

Dragi bratje in sestre!

Danes smo poslušali en lep počitniški evangelij. Jezus pošilja svoj učence na dopust, potem ko jih je prejšnji teden poslal oznanjat in so oni delali čudeže med ljudmi. In ni boljšega evangelija za čas počitnic, boste rekli. Tudi mi se razkropimo vsak na svoj bolj ali manj samoten kraj in nihče ne ve za nas. Velika počitniška anonimnost.

A pri Jezusu ni bilo tako. Jezus in njegovi učenci tudi na dopustu niso našli miru. Množica jih je oblegala in našla celo v najbolj zakotnem kraju. Bili so lačni in žejni Jezusove zdravilne besede in navzočnosti. Bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja … Pa ne zaradi števila pastirjev – ki jih takrat ni manjkalo – temveč zaradi vsebine. Ljudje namreč svojim voditeljem niso verjeli. Bili so naveličani in siti, siti formalizma in zaigranosti. Bili so lačni resnice, besed resnice, ki jim jih nihče ni več govoril. Ljubezni, ki je niso nikjer začutili. Voditeljev, ki jih ne bi obravnavali kot rajo za manipuliranje, temveč bi jih jemali resno, ki bi jim zares služili in bi se iskreno zavzemali zanje.
In Jezus jih je videl, videl jim je v srce. Zasmilili so se mu in začel jih je učiti. Dal jim je prednost pred utrujenostjo. In oni so žejno srkali njegove besede.

Bratje in sestre. Tudi mi se ne moremo skriti. Božji pogled in pogledi ljudi nas spremljajo povsod. Tudi na dopustu ostanemo kristjani. In če se v drugem okolju lepo obnašamo, se pokrižamo pred obrokom, molimo zjutraj in zvečer in obiščemo lokalno sveto mašo, kjer je to mogoče, se bodo ljudje spraševali: »Kdo so ti, zakaj so prijazni med sabo, zakaj hodijo k maši? Ti pa jemljejo svojo vero zares, ti pa vedo, zakaj živijo.« Mar ni to ena najlepših pohval, če s svojim življenjem pokažeš vero v dobrem smislu in ljudje to opazijo. In s tem najbolje pričujemo v tem našem razkristjanjenem svetu. Tako pokažemo, da vera še ni izumrla, da nas je še vedno veliko, ki verujemo, in da je vedno več mladih in mladih po srcu, ki v duhovni temi današnjega sveta ne najdejo odgovorov na svoja življenjska vprašanja in po dolgem iskanju najdejo pravo pot v Kristusu, ki daje luč našemu življenju.

Danes obhajamo Krištofovo nedeljo, ko se zahvaljujemo za srečno prevožene kilometre – tudi na počitnicah – in zbiramo darove za prevozna sredstva misijonarjev. Misijonsko središče Slovenije preko akcije MIVA vsako leto nabavi več avtomobilov, motorjev in drugih vozil, ki misijonarjem pomagajo na njihovih poteh, pri prevozu šolarjev in bolnikov, hrane in gradbenega materiala, škofov, duhovnikov, katehistov … Predvsem pa prevažajo eno veliko in največjo dobrino, našo vero. Misijonarji so v misijonih predvsem in najprej zaradi Kristusa. Z vsem svojim delom, s pomočjo ljudem, ki marsikje še vedno živijo v veliki revščini, oznanjajo Kristusa in pričujejo za svojo vero. Zato vsi vedo: »To so misijonarji, njim lahko zaupamo, oni nas imajo radi.« Tudi vozila MIVA v misijonih dobro poznajo. Že od daleč prepoznajo veliko nalepko MIVA in rečejo: »To so naši misijonarji.«

V zadnjem času prihaja vedno več prošenj za MIVA motorje. Motorji – tako pravijo misijonarji – so okretnejši in hitrejši za osebni prevoz. Po nemogočih blatnih cestah in tudi po mestih se lažje premikaš. Predvsem pa so cenejši in jih je kasneje veliko lažje popravljati. Mnogo motorjev in avtomobilov MIVA danes vozijo že tudi domači duhovniki in sestre redovnice, ki jim slovenski misijonarji z veseljem pomagajo. V preteklem letu je MIVA Slovenija izvedla 9 projektov v skupni vrednosti 268.000 EUR in tako omogočila nakup 20 posameznih vozil. S tem smo skupaj krili avtobusni prevoz za šolarje s posebnimi potrebami v Burundiju, 2 kombija za salezijanske centre v Črni gori in Etiopiji, terenska vozila za Madagaskar, Senegal in Kostariko, traktor s priključki za sestre v Ugandi, avto za skupnost lazaristov v Albaniji in 12 motorjev za škofijske duhovnike v Burundiju. Hvala vam za vse vaše darove, ki ste jih namenili za akcijo MIVA. Bodite ponosni, saj vaš dar v svetu premika gore. Naj vam Bog povrne in naj vam nakloni mnogo varnih kilometrov v domovini, saj vsi vemo, kako pomembna je mobilnost in kako nevarno je pogosto na naših cestah.

Misijonarji torej v misijonih pričujejo za svojo vero. Kaj pa lahko mi naredimo v domovini? Finančni darovi so le en del. Še pomembneje pa je naše lastno pričevanje. Če mi ne bomo širili svoje vere, bo le ta kmalu usahnila; če med nami ne bo navdušenja, kmalu tudi v misijone ne bo nihče več šel. Da je Evropa in z njo Slovenija po statistiki že postala misijonska dežela, je že dolgo jasno. A ta »stara Evropa« je vseeno globoko prepredena s krščanskimi koreninami in naša naloga je, da te korenine očistimo, da bodo prenovljene pognale poganjke mlade in sveže vere. Ne le misijonarji, tudi mi imamo v našem svetu več kot dovolj možnosti za pričevanje. Bodite torej pogumni, naj vas ne bo strah, pojdite oznanjat, govorite z besedo in še bolj z zgledom, da v vas živi Kristus. Da bodo tudi vam prisluhnili odprtih ust, saj so ljudje še vedno kakor ovce brez  pastirja in žejni resnice čakajo, kdo jim bo nalil čistega vina v čaše.

Naj vas na vseh vaših poteh in pri vašem pričevanju
spremlja Božji blagoslov.

Vir: www.missio.si

Foto: www.missio.si

Obj.: L. M.