Blažena Anna Maria Taigi: zavetnica žensk, ki so ostale doma

Blažena Anna Maria Taigi ponazarja zgled, kako se lahko nekdo povzpne do vrhov mističnosti in izredne svetosti, medtem ko živi poklicanost žene in matere.

Taigijina družina, ki prihaja iz Siene v Italiji, se je preselila v Rim, ko je njen oče farmacevt po finančnem propadu moral najti novo zaposlitev. Revščina, čeprav si je  takrat ni načrtno izbrana, je kasneje v življenju postala ena od njenih glavnih značilnosti.

Ker kot mlada ženska ni bila prepričana o svojem poklicu, je Taigi razmišljala o redovnem življenju, a ker je bila do njega preveč ambivalentna, ji je spovednik predlagal poroko. Pot njenega bodočega moža se je prekrižala med služenjem v domovih italijanskega plemstva. Domenico Taigi je bil grob in trmast človek, nagnjen k temu, da je ljudem okoli sebe otežil življenje z besedami in dejanji. In njegova žena je dobila največje breme njegovega temperamenta. Toda Taigi ga je omehčala in mu izkazala ljubezen, ko jo je najmanj pričakoval. Trdo srce se mu je skoraj sčasoma stopilo zaradi nežnosti in ljubezni – celo nasmehnil se je. Taigi prikazuje, kako resno je jemala zakonske zaobljube kot sredstvo za lastno posvečevanje in rast v svetosti.

To samoodpovedovanje, po katerem je Taigi postala znana, ni bilo vedno tisto, kar jo je definiralo. V prvih letih njunega zakona sta njeno življenje zaznamovala nečimrnost in razkošje. Celo tako zelo sporno je živela, da je bila soudeležena v prešuštniški aferi.

Toda izkušnja spreobrnjenja je Taigi vodila do tega, da je sprejela evangeljski način življenja, ki jo je začel definirati. Taigijina vera, ki je bila krščena dan po rojstvu, je vzcvetela šele po poroki. Naključno srečanje z duhovnikom na Trgu svetega Petra jo je spodbudilo k plodoviti spovedi, v kateri se je Taigi odpovedala življenju pomešanih prioritet, ki ga je živela. Tisto noč je Taigi ganil notranji glas, ki je rekel, da Bog od nje želi več. Njen mož je leta pozneje opisal, kako se je njegova žena kot prvi korak v tem novem življenju odločila »obleči v najbolj preprosta možna oblačila«, pri čemer je opozoril, da ga je v poslušnosti svojemu zakoncu prosila za soglasje. Popolnoma se je vdal, je rekel, saj je videl, »da je bila v celoti predana božji ljubezni«.

Med molitvijo pred razpelom se je zgodilo nekaj, kar jo je preprečilo, da bi se v celoti predala Kristusu. Slišala je Jezusovo vprašanje s križa: »Kaj si želiš? Slediti Jezusu, ubogemu in golemu in slečenemu, ali mu slediti v njegovem zmagoslavju in slavi? Katerega izbereš? Na kar je odgovorila: »Objemam križ svojega Jezusa. Nosila ga bom kot on v bolečini in sramoti. V njegovih rokah čakam zmagoslavje in slavo v onstranstvu.«

Enoumna predanost Kristusu je zaznamovala preostanek Taiginega življenja, ki je bilo nenehno izkazovanje bližine s Kristusom, ki jo je doživljala v zakramentih in v tistih, ki so ga iskali. Delala je za služenje Kristusu pri bolnih in ubogih kot trinitarka tretjega reda, hkrati pa je izpolnjevala dolžnosti žene in matere. Dar prerokovanja prihodnosti je bil duhovni sad videnj in ekstaz — toliko bolj neverjetno, da je to prišlo navadni gospodinji, ne kakšni samostanski nuni. Zaradi njenih preroških sposobnosti je postala iskana s strani številnih uglednih osebnosti, vključno z Napoleonovo materjo in papežem.

Ob njeni smrti leta 1837 je bodoči sveti Vincencij Pallotti hvalil njeno svetost. To je ponovil častiti Bernardo Clausi, ki je rekel: “Če ona ni v nebesih, tam ni prostora za nikogar.” Leta 1920 jo je za blaženo razglasil papež Benedikt XV.

Njen god praznujemo 9. junija.

Michael R. Heinlein je urednik revije Simply Catholic.

vir: Simply Catholic

foto: Wikipedia

uredila in obj.: Neža Novak