Petek, 2. avgust 2024: Od kod njemu to?

Od kod njemu to?

Slovenci smo imeli kar nekajkrat opravka z veličastnimi sprejemi naših športnih junakov. Še posebej zato, ker je nekdo iz majhne Slovenije lahko na nekem res prestižnem športnem dogodku ugnal v kozji rog vso svetovno elito. Dobro, morda nas res daje kompleks manjvrednosti, a ob takih trenutkih Slovencem zraste ponos in se vsaj za nekaj časa poistovetimo s športnikom, ki je dosegel uspeh. Potem pa se tudi ta evforija poleže. Vsaj za nekaj časa. Spomini pa ostanejo.

Nekoliko drugače pa je, ko se pred nami pojavi nekdo, ki ima na jeziku kakšno močno preroško besedo. In ugotovimo, da je morda doma čisto blizu nas in da je morda povsem navaden smrtnik, tako kot vsi ostali. Najprej se zgodi začudenje, a že v naslednjem hipu lahko sledi odpor. Češ, saj tega poznamo, poznamo njegove starše, ta pa nam res ne bo pamet solil. In natanko to se je zgodilo Jezusu. Že od zgodnjega otroštva je – po vrnitvi iz Egipta – prebival v Nazaretu, vso svojo zgodnjo in pozno mladost, vse dokler ni šel na pot javnega delovanja, ko je že jasno prepoznal svoje mesijansko poslanstvo, a ga je, da ga ne bi napravili za kralja, še nekoliko tajil. Že v začetku javnega delovanja po Galileji ga je pot zanesla v domačo skupnost. In pomembna je reakcija. Jezusa so njegovi lastni rojaki zavrgli. Lahko bi rekli, da se evangelij sooča z nevero. Pri Jezusovih rojakih, še bolj pa sorodnikih,  je šlo bolj za nevero, ki je nastala kot posledica nekakšne umeščenosti v čas in prostor. In kako naj nek Jezusov sorodnik sprejme Jezusa za obljubljenega Odrešenika, če ga je doslej poznal le kot nekoliko čudaškega tesarja, ki je poklic podedoval od svojega (krušnega) očeta Jožefa?

In vidite, tu se začne razčiščevati ta dilema – namreč, videti s srcem pomeni, da vidimo preko tega, kar je zunanje. S tem pozunanjenim odnosom so Nazarečani sicer najprej navdušeno pričakali “čudodelnika”, ki je rastel med njimi, nato pa so mu takoj postavili meje.

Verjetno bi se danes podobno čudil neveri kristjanov, ki v teoriji sicer vemo, da Sveti Duh obstaja in kako deluje, toda verjetno niti še nismo imeli priložnosti izkusiti v sebi, kaj pomeni Njegovo delovanje. In ker domačim duhovnikom pravzaprav niti ne verjamemo, tudi če imajo še tako močan preroški nagovor, nam mora to priti povedati tujec – po možnosti nekdo iz druge kulture, druge rase in druge celine. Pa bo morda samo za odtenek drugače povedal isto resnico, a ker je “drugačen” in bolj “eksotičen”, mu je mogoče lažje verjeti kot domačinu. Torej smo čisto podobni Nazarečanom.  Prosimo, da ne bi podlegli sodobni neveri in se ne zaustavljali v navideznosti ampak bi gledali s srcem.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak