Ponedeljek, 5. avgust 2024: Jezus reče  – Dajte jim vi jesti

Jezus reče  – Dajte jim vi jesti

Dajte jim vi jesti. Tako smo slišali Jezusa v današnjem evangeliju. Ob tem evangeliju bi lahko uporabili misel Svete Mati Terezije iz Kalkute, ki je rekla o Jezusu: “Uporablja našo ljubezen in sočutje v svetu navkljub našim slabostim in krhkostim.”

V tem čudežu Jezus ne proizvede hrane kar iz niča. Pač pa vzame tisto malo, kar imajo apostoli in ga tisočkrat pomnoži. In to velja tudi zame. Ne glede na to kako malo se mi zdi, da lahko ponudim, ko svoje darove svobodno postavim Jezusu na razpolago, postanejo brezmejni.

Po čudežu pomnožitve kruha in rib me Jezus spominja, da lahko On poskrbi za vse, bolj kot si lahko predstavljam. Obstaja skrivnostno nesorazmerje med tem, kar jaz dam in kar Gospod iz tega naredi.

Jezus je storil dejanje, ki je podobno zakramentu evharistije. Čudež je namreč v bratski razdelitvi teh nekaj hlebov, ki jih po Božji moči ni samo dovolj za vse, temveč koščki celo ostanejo. Gospod je spodbudil učence, da so oni razdelili kruh med množico. Na ta način jih je poučeval in pripravljal na bodoče apostolsko poslanstvo, saj bodo morali ponesti vsem hrano Božje Besede in zakramentov.

V tem dogodku nam je Gospod zgovorno pokazal svoje sočutje do ljudi. Jezus je pozoren na materialno potrebo, vendar nam želi darovati še več. V Kristusovem kruhu je navzoča Božja ljubezen.

V  evharistiji nas Jezus dela za pričevalce Božjega sočutja do vsakega. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega.

Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge. Tudi danes Jezus še vedno spodbuja  in daje naročilo: ‘Dajte jim vi jesti!’. Resnično je poklicanost vsakega izmed nas v tem, da smo skupaj z Jezusom razlomljen kruh za življenje sveta.

Jezus ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo izmed njih, in naj razdelijo.

Jezus torej govori, o življenju, ki je v tem, da živimo za druge in ne da živimo zase. A tu se, žal, naše krščanstvo velikokrat ustavi. Zdi se, da kristjani prisegamo na to kako naj nam bo čim bolj udobno. Tudi mi bi radi kot apostoli, odpustili množico. Želimo si, da nam drugi dajo mir. Najpomembnejše je, da poskrbimo zase. To nam zadošča. In kje je množica, ki bi iskala Jezusa ali pa vsaj čudežev? Vsi lahko ugotavljamo, da množice, ki bi Jezusa iskala, pravzaprav ni. Ker v nas ni živih hrepenenj, ni lakote. Ker ni množice, ki bi kaj iskala, se zdi, da ni potrebe po pričevanju.

Jezusovo načelo je preprosto:

Ne skrbite le zase, poskrbite za lačne množice.

Pristopite k drugim tako, da jim daste tisto, kar tisti trenutek potrebujejo.

Ko množica oz. posameznik v njej spozna, da je prejel kruh, jim spregovorite o živem kruhu in mu ga dajte.

Jezus govori o življenju, ki raste iz vere vanj iz odnosa z njim. On ne govori o lagodnem življenju. Verjame, da je veselo življenje v darovanju. Drugemu lahko spregovorimo o tem življenju le, če ga živimo.

Preprost evangelij, ki  nam nalaga trdo delo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak