Nedelja, 11. avgust 2024: 19. navadna nedelja

19. navadna nedelja

Jezus v današnjem evangeliju kar petkrat pravi: »Jaz sem kruh življenja ..

Zakaj kruh, kakšno znamenje je za nas? V določenem smislu za razumevanje tega kar pravi danes Jezus nas bolje pripravlja poklic kmeta, mlinarja, gospodinje ali pa peka kot pa teologa, kajti oni o kruhu vedo neizmerno več kot izobraženec, ki ga vidi šele takrat, ko pride na mizo in ga pojé, pa še to verjetno raztresen.

Pojdimo v šolo teh nenavadnih učiteljev, da bi se naučili nekaj o kruhu. Če povprašamo kmeta, kaj mu prihaja na misel ob besedi kruh, nam bo rekel: jesenska setev, čakanje, pletev, čiščenje, bojazen v času, ko žitna polja valovijo in jih ena sama nevihta lahko poleže k tlom in končno trdo in naporno delo ob žetvi in mlačvi. A ne le to. Mnogi se bodo spomnili, kaj je nekoč za družino pomenil dan, ko so pekli kruh: to je bil praznik, skoraj verski obred. Zadnja stvar je bil križ, ki ga je gospodinja zarezala na vsak hleb kruha in ga je vročina v peči spremenila ter pozlatila v globoke brazde. Potem je zadišalo po svežem kruhu, in le mislite si lahko, kako smo si ga lačni – zaželeli.

In kaj je kruh, ko pride na mizo? Oče ali mama, ki ga razlomi, ali pa ga preprosto da na mizo, je podoba Jezusa.

Kruh je znamenje številnih stvari: je znamenje dela, pričakovanja, hranjenja, domače sreče, povezanosti in solidarnosti med tistimi, ki ga jedo … Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo; vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ljudje, ki trpijo lakoto, ne zavidajo bogatim njihovega kaviarja ali pa dimljenega lososa, zavidajo jim svež kruh.

Kaj se zgodi, ko ta kruh (v obliki hostije) položimo na oltar in ga duhovnik posveti. V trenutku posvetitve kruh preneha biti kruh in postane Kristusovo telo.

Zunanjost kruha (oblika, okus, barva, teža) ostane ista kot prej, spremenila pa se je globoka resničnost, postal je Kristusovo telo. Uresničila se je Jezusova obljuba, ki smo jo slišali na začetku: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Če gledamo na evharistijo v luči, kot smo jo predstavili, le-ta osvetljuje, oplemeniti in posveti vse resničnosti sveta in človekovo dejavnost. Nov, evharističen pomen kruha ne izniči tistega naravnega, ampak ga povzdigne. V evharistiji je ista tvarina – sonce, zemlja, voda – prinesena Bogu in dosega svoj cilj, ki je prav v tem, da razglaša Stvarnikovo slavo. Evharistija je resnična »hvalnica stvarstva«.

»Sad zemlje in dela človeških rok«, evharistični kruh, spregovori nekaj zelo pomembnega prav o človeškem delu, in to ne le o kmečkem. V procesu od semena do kruha, ki je na mizi, vstopa industrija s svojimi stroji, trgovina, transport in neskončno drugih človeških dejavnosti. Vse človeško delo.

Krščanskemu delavcu pokažemo, kako lahko dobro živi evharistijo; recimo mu: če pot svojega obraza podari Bogu in za dobro svoje družine ter družbeni napredek, se pot njegovega obraza ne bo ustavil na izdelku, ampak v tistem kruhu, ki ga je neposredno ali pa posredno tudi on pripravljal. Vse to bo na neki način postalo evharistija in bo za vso večnost varno shranjeno, kajti pisano je: »njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Delo ni več muka, ampak je posvetitev. Kakor lahko vidimo, evharistija povzema in poveže vse stvari. Ustvarja spravo med snovjo in duhom, med naravo in milostjo, med svetim in svetnim.

Prvo berilo nam ponuja misel, da dopolnim to razmišljanje in ga obrnem na naše vsakdanje življenje. Prerok Elija beži pred jezno kraljico Jezabelo, ki ga hoče ubiti. Počuti se telesno in moralno izčrpan; sede pod samotno bodičevje in prosi Boga, da bi umrl. Angel pa se ga dotakne, mu pokaže pečen kruh na kamnih in vrč vode in mu pravi: »Vstani in jej!« Vstal je in jedel in v moči te hrane je hodil štirideset dni in štirideset noči, dokler ni prišel do Božje gore Horeb.

Ali nismo včasih tudi mi ta utrujeni in pobiti Elija, ki si želi smrti? Zato je tudi nam rečeno: »Vstani in jej!« Kdor je od tega kruha, ki je Gospodovo telo, ne bo hodil samo vseh »štirideset dni in štirideset noči«, ampak »bo živel vekomaj«. Iz tabernaklja Kristus še naprej govori besede, ki sežejo do človeka v vseh časih:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek«.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak